Kdaj ste prejeli zadnje pismo?
Ne mislim na račune v nabiralniku ali reklamna sporočila. Prav tako me ne zanimajo razglednice, ki se občasno še zmeraj pojavijo, kljub temu, da jih sam pravzaprav ne pišem več. Zanimajo me čisto običajna osebna pisma daljnih prijateljev in znancev.
Za računalnike sem se navdušil pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so bili v teh krajih popularni predvsem Commodore 64 in Sinclair Spectrum. Navdušeno sem kupoval vse računalniške revije in v eni izmed njih sem konec osemdesetih prebral, da je nek meni neznan gospod dejal, da so računalniki, ki niso priklopljeni na omrežje, neuporabni.
Ideja mi je bila, mulcu, ki so ga zanimale računalniške igre in programiranje, nadvse bizarna, dokler nisem v začetku devetdesetih kupil modem in se priklopil na krajevno oglasno desko (BBS) in navezal stik z ljudmi, ki jih nisem nikoli prej (in mnoge nikoli kasneje) videl in dostopal do informacij, ki mi prej sploh niso bila na voljo.
Nekoliko kasneje se je v teh krajih razmahnil Internet, ki je klepetanje v novičarskih skupinah BBS-ov nadomestil z elektronsko pošto, novimi skupinami (news) in IRC-em. Krog na pol anonimnih znancev se je razširil, Internet je uporabljalo vse več prijateljev in znancev in tako smo veselo komunicirali.
Nato so se pojavili "instant messengerji", forumi in Mobitel je prenosne telefone GSM (in sporočila SMS) naredil dostopne vsem. Pojavili so se blogi in tako imam danes na voljo kopico komunikacijskih pripomočkov, vsak s svojo skupino privržencev, ki mi omogoča, da lahko povem nič pametnega praktično komur koli hočem.
Ne spomnim se več, kdaj sem prejel zadnje pismo. Tudi elektronska sporočila so postala vse krajša, bolj neosebna. Izjema je prijatelj Martin, ki na srečo prejemnikov njegovih sporočil še kar vztraja pri pisanju, čeprav tudi on zadnje čase nekoliko peša.
Sam vse bolj opažam, da se je mojim starim težavam pridružila nova. Ubesedenje svojih misli je bila vedno ena tistih mojih potreb, ki me je med samim početjem navdajala s trpljenjem in kjer je užitek izviral iz konč(a)nega dejanja. Sedaj se je pa trpljenju pridružila dilema, kje in v kakšni obliki udejanjati svoje mučenje.
Sporočilo seveda ni neodvisno od oblike in upoštevaje moj motiv in ambicije lahko izbor primernih orodij in moje že tako majhno občinstvo omejim. Vendar, ali smo lahko pri svojem početju preveč svobodni?
Pogrešam pisma.
Posted by markos at 05.05.04 15:27