Tako kot vsi uporabniki elektronske pošte, ki svojega naslova v preteklosti niso dovolj ljubosumno skrivali, sem tudi sam prejemnik znatne količine elektronskih smeti (po domače: spam).
Sam se štejem med srečneže, ker tedensko le redko dobim 100 ali več tovrstnih sporočil. Jure, na primer, jih dobi več kot 500. Aufbixovi uporabniki imamo tudi srečo, da je med nami borec proti elektronskim smetem, Borut, ki uspešno zreducira prihajajočo nesnago na par sporočil na teden. Ostala sporočila končajo v mapci, kjer jih zbiram z namenom, da se bom nekoč v prihodnosti zmigal in svoje filtre dodatno poučil z nabranimi primeri. To se zaradi moje lenobe sicer nikoli ne zgodi, ampak lep namen in zadovoljstvo, da sem za tisti dan vse bolje pripravljen, pa vseeno ostaja.
Občasno, ko imam par minut za ubit, pa ne vem kako bi jih smiselneje, ali pa ko Jure objavi nov zanimiv primerek nesnage, pogledam kaj se je nabralo v mojem smetnjaku. In sem vedno in redno razočaran.
Splošno mnenje oglaševalcev, ki oblegajo moj nabiralnik, je namreč da je moj moški ponos prekratek, da bi k moji sreči bistveno prispevale poceni tabletke, nova kreditna kartica in konsolidiran dolg, ter da je zadnji čas da naženem Tino in začnem hodit na zmenke z mladimi kristjankami.
A je to res tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo oziroma so vsaj pripravljeni plačat? Ali pa samo jaz ustrezam takšnemu profilu?
Posted by markos at 07.05.04 12:45