Pomanjkanje de¾ja zadnjih nekaj dni je prineslo zavest, da je treba populit plevel na najini terasi.
Do pred kak¹nega leta sem ¾ivel po stanovanjih, ki so premogla le manj¹e balkone, na katere si lahko z nekaj kreativnosti spravil ¹e kak¹no mizo in par stolov. Tako smo doma imeli le nekaj posod z ro¾ami, za katere je skrbela mama. Vsaj zdi se mi, ker nisem skbel jaz in ker tudi nisem zalezoval hi¹nih vrtnarjev.
No, sreča, ki se mi je nasmehnila pred letom, je s sabo kot rečeno prinesla tudi razko¹je, imenovano terasa. Na njej sva s Tino pred sosedi za¹čitena z nizkim zidom in igličastim grmičevjem, ki so ga temeljito razredčile pr¹ice (kot sva bila poučena v drevesnici).
Odpadle iglice, prah in vlaga pa ustvarijo dovolj spodobno okolje, da se v koritih, kjer se nahajajo smrekce, IN na tleh razraste zelena nadloga, ki jo je potrebno populiti preden korenine pogledajo skozi strop v spodnjem nadstropju. Kar je bila naloga, ki sva si jo zadala včeraj.
Ime mi je Marko in rad pometam.
Ko sem bil več kot pol mlaj¹i, so me občasno zvlekli k mamini mami, na posest, izrazito neprimerno za otroke oziroma vse normalno misleče in čuteče ljudi. Ni skrivnost, da so se mi obiski upirali in edini lepi spomini, ki sem jih odnesel od tam, so na ure, ki sem jih prebil v pometanju.
©¹¹¹¹¹¹¹c. ©¹¹¹¹¹¹¹¹cc. ©¹¹¹¹¹¹¹c.
Enakomerni gibi in hipnotičen zvok imajo meditativen vpliv. Glava, ki je bila ¹e prej kaotičen prostor misli, idej in prebliskov, ki so se borili za svoj prostor pod lasi¹čem, se zbistri in izprazni.
©¹¹¹¹¹¹¹c. ©¹¹¹¹¹¹¹¹cc. ©¹¹¹¹¹¹¹c.
Doma imamo omelo, ki se sicer čudovito obnese na parketu ali kopalni¹kih plo¹čicah, kjer je potrebno pomesti prah ali razsipan sladkor, ne pa toliko zunaj stanovanja. Tam najraje uporabljam metlo in sicer čisto običajno, z dolgim lesenim ročajem, ki jo kupi¹ pri prodajalcih suhe robe. Ne vem točno, zakaj se bolje obnese, ker kot rečeno pri pometanju ne mislim, ampak tako je.
©¹¹¹¹¹¹¹c. ©¹¹¹¹¹¹¹¹cc. ©¹¹¹¹¹¹¹c.
Pometanje me je tudi naučilo ločiti opravljeno delo od popolnega. Vsak pometač namreč ve, da je s pometanjem nemogoče popolnoma počistiti ¹e tako majhno povr¹ino, pa čeprav porabi¹ ure in ure za to. Podobno kot je nemogoče popolnoma izstepsti preprogo. Odločiti se mora¹, kdaj je delo opravljeno in koliko nesnage bo¹ pustil za sabo.
Saj res, Eddie!
Plevel se presenetljivo hitro razraste povsod, kjer dobi prilo¾nost in strinjali se boste, da je redno zalivana, sve¾a zemlja v koritih idealni prostor za njegovo rast. Tako se je Tina lotila tudi či¹čenja korit in v enem, pod uvenelo smrečico (saj veste, pr¹ice) na¹la trupelce na hrbtu le¾ečega Eddieja.
Eddie je bil martinček, katerega ¾ivljenjska pot se je iz neznanih razlogov končala na najini terasi. Njegovo truplo sem pobral z motiko in ga odlo¾il v vrečo s plevelom, ki je ob koncu čistilne akcije končala v smetnjaku. Parkrat sem sicer ¹e preveril, ali si ni premislil in bi morda vseeno rad splezal iz vreče, a se to ¾al ni zgodilo. Seveda je otrdel iztegnjen jezik očitno kazal na brezupnost situacije, ampak človek se pač oklepa svojih upov, dokler se lahko. ©e posebej, če je med urami biologije raje počel kaj drugega.
Drugih večjih pretresov nisva do¾ivela. Tina je sicer polomila motiko, ampak jaz sem navajen tega, da je njeno telo močnej¹e kot se zdi. Sam sem sanjaril o pomladanskih in jesenskih posedanjih na terasi, ro¹tilju in ostalih stvareh, ki sodijo k tovrstnemu pomladanskemu či¹čenju.
Sedaj potrebujem le ¹e mizo in stole.
Posted by markos at 12.05.04 09:52