Zvečer, ko je vročina že precej popustila in je zrak še dodatno hladil veter, sva s Tino odšla rolat (zaželjena mentalna slika so kotalke, ne, uhm, nekaj drugega). Zame tokrat prvič z novimi čevlji, ker se mi bo na starih vsak čas utrgal jezik in so zatorej dobri le še za občasno popoldnevno drajsanje v Mariboru.
Tina je odkrila novo parkirišče, ki se nahaja v neposredni bližini Viba studia (vendar čez železnico) in ima asfalt, ki je kot ustvarjen za urbano rekreacijo. Ambient ne bi bil popoln brez nadležnega varnostnika, ki se mu danes ni dalo ukvarjati z nami.
In tako smo se poganjali podolgem in počez. Na začetku sem imel nekaj težav z občutkom, saj se novi, bistveno mehkejši čevlji nekoliko drugače obnašajo, a se sem se sčasoma privadil in sedaj skoraj ne opazim več razlike.
Opazim pa, da moji domišljiji manjka idej, kaj početi. Tako se le poganjam gor in dol pa vmes malo vijugam in se zaman trudim naučiti vzvratnega poganjanja, ki ga bo Tina očitno osvojila v bližnji prihodnosti.
Vse skupaj preveč spominja na drsanje v Tivoliju, kjer se lahko vrtiš le v krogu, dokler iz zvočnikov ne zaslišiš ukaza, da se obrni v nasprotno smer in ponavljaj isto. Vmes pa sanjariš o tem, da bi se poganjal po Cerkniškem jezeru ali pa rečnem kanalu, ki vsako leto zamrzne v Ottawi in bi bil osvobojen sizifovskega ponavljanja iz kroga v krog. In da bi Ljubljana imela široke pločnike in kolesarske steze z asfaltom, ki ne bi izgledal kot da je bil z lopatami nametan in poravnan, ampak bi bil primeren še za kaj drugega kot previdno hojo.
Ko že omenjam vrtenje. V Ljubljani in baje še kakšnih šestnajstih slovenskih mestih so danes bodoči maturantje ponovno podirali rekord v številu sočasnih plesalcev četvorke. Zabava se očitno še ni končala, ker je občasno še zmeraj možno slišati hrup iz gospodarskega razstavišča, kjer mladež že praznuje maturo, ki je še niso uspešno zaključili.
Odkar sem sam končal srednjo šolo dobro dekado nazaj, nisem uspel najti odgovorov na nekaj vprašanj:
1. Zakaj je maturantski ples in praznovanje mature pred samo maturo?
2. Koga danes sploh še zanima knjiga rekordov?
3. Od kod fiksacija na piščalke?
Matura je po moje edini splošno razširjen dogodek, ko praznovanju šele sledi njegova osmislitev.
Slovenske izdaje Guinessove knjige rekordov se spomnim tam nekje iz sredine osemdesetih. Verjetno to ni bila edina izdaja, je pa bila vsekakor tista, ki je za krajši čas najbolj podžgala domišljijo Slovencev, ki so tako nekaj mesecev tekmovali med sabo v poskusih, da bi se uvrstili vanjo. In potem je evforija upravičeno zamrla.
Vrednost rekorda je namreč neposredno povezana s številom "tekmovalcev", ki ga poskuša osvojiti. Atletski rekordi so fascinantni zato, ker tekmovalci niso premagali le svoje neposredne konkurence, temveč tudi vse ostale, tiste, ki se ne nahajajo na stadionu, ki so tekmovali v desetletjih poprej, kakor tudi vse rekreativce, ki se z dotičnim športom ukvarjajo ljubiteljsko. Rekord, kjer tovrstne konkurence ni ali pa je zelo maloštevilna, je težko kaj več kot enodnevna zanimivost.
In kdo si, razen slovenskih maturantov, želi postaviti tovrstni rekord?
Upam da bomo sedaj, ko smo se znašli v Evropski uniji, naslednje leto presegli samega sebe in organizirali tovrstno norijo po celi Evropi. Morda nas bo potem še kdo opazil.
A mi lahko kdo pojasni v čem je štos piščalk?
Posted by markos at 22.05.04 00:35