Danes sem v službi dal odpoved.
Ker sem to storil prek elektronske pošte v drugi polovici delovnega dneva, sicer še nisem dobil reakcije na moje dejanje, vendar sem prepričan, da je zadovoljstvo obojestransko.
Razmerje je, če vključim še mesece, ki jih bom tam moral prebiti preden bom ponovno svoboden, trajalo dve leti in pol.
Voljatel je bil tretja postaja v moji takoimenovani karieri in v vseh treh primerih je bilo vsega konec v dveh do treh letih. Najprej sem bil dve leti neizkušen (in s sedanjega vidika precej slab) programer v podjetju Hermes Softlab, potem približno tri leta kot svobodnjak gradil spletišča in internetne naprave in nato pristal na Voljatelu. Naslednji korak je zaposlitev v Neko, podjetju, katerega lastnik sem skupaj z Juretom.
V preteklosti sem večkrat razmišljal o razlogih, zakaj moje zaposlitve (in zaposlitve mnogih prijateljev) trajajo ravno dve do tri leta in prišel do hipoteze, da gremo ponavadi skozi naslednje faze, ki imajo precej predvidljive časovne okvirje:
1. Snubitev
2. Medeni tedni
3. Zakon
4. Ločitev
Snubitev
Snubitev je obdobje pred samo zaposlitvijo. Čas intevjujev oziroma prepogosto enega samega intervjuja, v katerem naj bi se podjetje prepričalo, da je kandidat ravno prava oseba za dano mesto. Prav tako naj bi se kandidat spoznal s samim podjetjem in z delom, ki ga naj bi počel.
V praksi se izkaže, da so intervjuji zelo površni, sploh v Sloveniji, kjer je računalniškim podjetjem skoraj nerodno preverjati, da kandidat dejansko zna tisto, kar trdi sam ali trdijo njegova potrdila. Prav tako so premalo odkriti, še posebej, če je razpisano delovno mesto, ki ga je težko zapolniti in je želja, da bi prepričali perspektivnega kandidata, toliko izrazitejša. Skratka, vsi po malem lažejo(mo) in upajo(mo) na najboljše.
Medeni tedni
Štartna linija je prekoračena in ura teče. Pogodba o delovnem razmerju je podpisana, dobiš svojo mizo in začneš spoznavati novo okolje.
Ponavadi traja 3 do 6 mesecev preden se v celoti seznaniš z delovanjem podjetja. Ne samo s svojim delovnim mestom, temveč tudi z ostalimi zaposlenimi, s katerimi imaš stik in z notranjo politiko, ki VEDNO obstaja v vsakem podjetju z lastno tajnico, ki je merilo velikosti in ne nujno tudi aktivni udeleženec političnega udejstvovanja.
To je najsrečnejši del zaposlitve, ko je vse še dovolj novo, da se vsak dan nečesa naučiš in svojih sodelavcev še ne poznaš dovolj dobro, da bi si lahko predstavljal, kako zelo ti bodo nekateri čez čas šli na živce.
Zakon
Spoznavanja je konec in služba oziroma ljudje naokoli tebe niso tisto, kar si pričakoval. Sprva to ni problem, temveč le nov izziv, ki se ga lotiš z optimizmom, ki ga na tej točki še zmeraj premoreš.
Trajanje tega obdobja je odvisno od mnogih dejavnikov. Osebno zadovoljstvo je pač odraz poravnanosti pričakovanj z dejanskim delom, dovolj dobrim razmerjem med poklicnimi uspehi in neuspehi, ujemanja s sodelavci, zadovoljstva s plačilom itd.
Če imaš srečo ali pa si bil pri iskanju zaposlitve dovolj previden, morda nikoli ne boš rabil druge službe. Žal se bolj pogosto kot ne, tako kot v vseh drugih razmerjih, zmotiš in čez čas ugotoviš, da ta služba pravzaprav ni tisto, kar bi te osrečevalo. Spoznaš, da s podjetjem ne uspeš najti skupnega jezika in da je čas za spremembo.
Kakor koli, ponavadi rabiš približno dobro leto po koncu medenih tednov, da si prideš na jasno glede tega. Možnosti v primeru nezadovoljstva sta v bistvu samo dve in njuno premlevanje zna trajati nekaj mesecev. Bodisi ostaneš in se prilagodiš ali pa odideš.
Ločitev
Sam odidem. Preveč žalostno je namreč gledati ljudi, ki niso odšli.
Počutim se odlično in komaj čakam, da dopoldne odložim še pisno odpoved na mizo pristojnih oseb in s tem dokonočno zapečatim svoj korak.
Ampak najprej grem spat.
Posted by markos at 27.05.04 00:39