Neavtobiografski dogodek iz neimenovanega slovenskega podjetja, ki ga dobro poznam. Podjetje se odloči, da bo nadgradilo srce svojega informacijskega sistema z novo verzijo programa, ki mu bo omogočil hitrejši razvoj novih storitev. Projekt je tehnično zahteven in zaradi pomanjkanja notranjega talenta in omejenih finančnih virov večina dela pade na enega samega razvijalca. Projekt se zavleče, podjetje je vse bolj nervozno, razvoj novih storitev je zaradi čakanja na nov sistem ustavljen, pritiski se stopnjujejo in nekega dne omenjeni razvijalec spozna, da tovrstnega življenja ne zmore več in da mu pravzaprav tega tudi ni treba. Da odpoved, ki je dokončna. Odpovedni rok hitro mineva in naš razvijalec ugotovi, da mu ne bo uspelo dokončati projekta, če bo izkoristil dopust, ki mu pripada. Ker v podjetju ni nikogar, ki bi imel ustrezno znanje za dokončanje projekta in bi tako s svojim odhodom njegovo zaključitev preložil za več mesecev, se odloči, da bo podjetju ponudil še drugo možnost. Delal bi do konca svojega odpovednega roka in dopust izkoristil potem (oziroma drugače rečeno, podaljšal zaposlitev za dolžino svojega dopusta). Mimogrede, zavedanje, kako pomemben je razvijalec za podjetje, je le to v preteklosti pokazalo tako, da mu je omogočilo delo od doma.
Reakcija šefa (se pravi podjetja) na ponujeni predlog? Zavrne obe možnosti in skrajša dopust za teden, ker naj bi bil razvijalec prejšnji teden na dopustu. Slednje naj bi sledilo iz tega, da je bil nedosegljiv po telefonu, ne pa tudi preko drugih komunikacijskih sredstev.
Kdo ima prav in kdo ne, me v bistvu tu ne zanima. Kar me zanima in česar ne morem doumeti, je smiselnost tovrstnega ukrepa.
Na eni strani je razvijalec, ki je zaenkrat edini s potrebnim znanjem za dokončanje projekta. To znanje se sicer da pridobiti, ampak vključno s spoznavanjem sistema je za to potrebno nekaj mesecev. Čas se da skrajšati le s pomočjo podjetja, ki je sistem razvilo, vendar bi predviden strošek znašal približno polletno plačo našega razvijalca. Skratka, podjetje ima zelo dobre razloge, da bi si želelo sodelovanja s programerjem.
Na drugi strani je podjetje, kjer si naš programer ne želi več delati. To mu tudi ni potrebno, ker mu dela ne primanjkuje in ne rabi službe v tem podjetju. Odpovedni rok je skoraj pri koncu. Skratka, programer nima potrebe, da bi sodeloval s podjetjem.
Ali ni pri takšni razdelitvi kart zgoraj opisana reakcija naravnost obscena?
Podjetje sicer lahko odpusti zaposlenega, ki se v službi ne pojavi 5 dni, kar je v tovrstnem primeru dejanje z vprašljivim učinkom. Prav tako lahko toži zaposlenega, če le ta noče opravljati svojega dela do konca odpovednega roka, kar je zamudno in praktično izvedljivo le v dejavnostih, kjer je učinek dela enostavno merljiv. Vendar, četudi lahko prisili odhajajočega delavca, da opravlja svoje naloge, je kakovost tovrstnega prisilnega dela silno vprašljiva.
Zdi se mi, da je edina razumna poteza, ko podjetje zapušča delavec, katerega sodelovanje je še zmeraj nujno potrebno, vzpostaviti okolje in razmere, ki bodo čim bolj stimulirali njegovo sodelovanje do odhoda.
Sam zgoraj opisanega dejanja vsekakor ne vidim v tovrstni luči in po dveh dneh tuhtanja nisem nič bližje smislu zgornje reakcije, ki se mi zdi kot malenkostno maščevanje na škodo podjetja.
Posted by markos at 01.06.04 20:46