junij 06, 2004
Overlord in čevapčiči
Danes mineva 60 let od napada na Normandijo, znanega tudi kot dan D in operacija Overlord. Danes je umrl Ronald Reagan, ki je natanko pred dvajsetimi leti imel dva slavna govora. In danes smo izvedeli, da se je Jennifer Lopez še tretjič poročila in je na dobri poti, da v nekaj letih preseže dosežek Elizabeth Taylor. Na srečo nobenih novih poročil o Severini.
Film Najdaljši dan sem videl ničkolikokrat, vsekakor prevečkrat, da bi preštel. Ogled Reševanja vojaka Ryana sem skorajda zapustil v prvi polovici ure, med verističnim prikazom napada na obalo Normandije (sam film bi sicer bil povprečni izdelek Hollywooda, če ga ne bi uničil sentimentalen Spielbergovski konec). Prebral in ogledal sem si vse, na kar sem lahko položil roke in je imelo kakršno koli zvezo s samo invazijo. Skratka, bil sem in sem še popolnoma zasvojen z dogodkom, ki je pomembno sooblikoval razvoj Evrope v drugi polovici dvajsetega stoletja.
Še vedno ne razumem in najverjetneje nikoli ne bom, kako je bilo videti na tisoče ladij, ki so prečkale Rokavski preliv ali dobro zavarovano francosko obalo pred sabo. Kako so se počutili nemški vojaki, ko so na morju zagledali začetek invazije? Kje so vojaki našli moč, da so prodirali naprej vsej grozoti navkljub? Kaj so čutili takrat in kaj kasneje, ko je bila obala zavzeta in je prodor v notranjost bil še pred njimi? Od kod pride najboljše in najslabše v ljudeh?
S Tino sva danes dokončala torto, ki je bila darilo za rojstni dan in osrednji dogodek piknika, na katerem se zbere vse sorodstvo, med katerimi je tudi truma majhnih deklic. Kot vedno tudi danes nisem vedel, kaj naj počnem in rečem.
Otroci so me begali že, ko sem še sam bil nekoliko manj majhen otrok. Zadnji dve leti osnovne šole je naša družina šla na poletne počitnice v mestece Omišalj, kjer je bilo sindikalno letovišče Tama, kar se sliši slabše kot je dejansko bilo. S sestro in prijatelji, ki so bili otroci drugih "tamovskih" staršev, smo tam bolj ali manj ignorirali morje in čas prebijali predvsem z igranjem namiznega tenisa (čez dan) in ruskega bilijarda (ponoči). Dokler me na to ni opozoril oče, nisem opazil, da me povsod spremlja majhna četica otrok. Ker že takrat nisem vedel, kaj naj z njimi počnem oziroma, kako naj se obnašam, sem jih večino časa preprosto ignoriral, kar pa ni zadostovalo, da bi se jih otresel.
Od takrat se ni dosti spremenilo, razen tega da sem nekoliko starejši in otrokom manj zanimiv. Še vedno pa enako zbegan in neroden, kar jih začuda ne moti pretirano. In še vedno ne znam pravilno sklanjati besede otrok v vseh pojavnih oblikah.
Cerkniško jezero in okolica danes:
