Včeraj sva s Tino gledala film Iris posnet po knjigi moža britanske pisateljice Iris Murdoch. Iz glave mi ne gre predvsem scena filma, v kateri se pisateljica, že močno prizadeta zaradi Alzheimerjeve bolezni, nahaja na obali in zbira kamne na liste, ki jih je iztrgala iz svojega zvezka. Verjetno ostanek spomina na mladost, ko je na isti obali pisala roman in so bili na polici pred njo v vrsto zloženi nabrani kamni.
Veselje z nabiranjem kamnov imata tudi moja sestra in mama. In ko sva s Tino lani jeseni tavala po danski obali, sem lahko videl, da ga imajo tudi ona in praktično vsa ženska populacija na obali. Zanimivo, da doslej še nisem opazil moških, ki bi to počeli, čeprav ne dvomim v njihov obstoj. Od kod izvira ta fascinacija s kamni?
Na srečo morje naplavi dovolj kamenja, da obale tega sveta niso pretirano ogrožene zaradi tovrstne erozije.
Asociacije so hecna reč in tako so me kamni spomnili na jutranja opažanja v Ottawi nekaj let nazaj. Vsako jutro sva s sestro lahko opazovala trumo ljudi, ki so v bližnjem lokalu, ponavadi Starbucks, kupili papirnati lonček z jutranjo kavo, ki pa očitno ni sodil tja, saj so ga urno pograbili in odnesli bogsivedi kam. Jutro za jutrom so mimo naju drveli ljudje s temi lončki, pogosto na kartonastih pladnjih, iščoč mistična mesta, kjer je dovoljeno popiti tovrstni napitek. Upam, da v miru, ker je nerodna reč, če se človek polije z vročo kavo, kar je pred leti že spoznala stranka McDonald's-a, nekoliko kasneje pa tudi multinacionalka sama. Morda je namen tega jutranjega obreda hlajenje tekočine na pitju primerno temperaturo. V pomanjkanju lastnih primerljivih jutranjih ritualov lahko, žal, le ugibam.
Posted by markos at 13.06.04 12:10