Pisanje te reči me je naučilo marsikaj, predvsem pa se mi zdita pomembni naslednji spoznanji:
1. Pišem precej slabše kot sem nekoč. Verjetno zato, ker pišem premalo.
2. Mučim se z dejavnostjo, za katero pravzaprav nimam pravega talenta.
Imam prijatelja, Mateasa, ki je imel kot otrok zelo nabrit jezik. Z leti se je unesel, tako kot smo se vsi, ampak ko smo bili še mulci, je lahko vsakogar v par minutah sprovociral do čistega besa. In ker je ta svoj hobi rad pogosto prakticiral in pri tem ni premogel modrosti, da bi izbiral in izbral ustrezne nasprotnike, se je pogosto znašel na begu, kjer se je pokazal še en njegov talent.
Zelo hitre noge, ki so bile še hitrejše zaradi pogoste vadbe. Kolikor vem, ga nihče ni ujel in Mateas je vsekakor najhitrejši tekač, kar sem jih poznal.
Škoda, da je treniranje teka opustil nekje v osnovni šoli. Nikoli nisem dobro spoznal razlogov za njegovo odločitev in še tiste, ki sem jih, sem kasneje pozabil. Kakor koli, Mateas danes ne teče več.
Tako kot sam ne slikam, čeprav je moja okolica pričakovala, da se bom s tem ukvarjal, ko bom zrasel. Pred meseci sem sicer poskusil narisati reč ali dve, da bi s tem razveselil Tino, vendar je bil rezultat precej klavrn in sem takoj izgubil veselje do kracanja.
Že leta imam občutek, da je vsak izmed nas že zavrgel kakšen svoj talent, ki morda ni bil tako izrazit, da bi se z njim proslavil in zapisal v zgodovino, je pa bil dovolj opazen, da je obetal več kot smo (doslej) izživeli. Ni mi več pretirano žal za to, ker mi je sedaj pomembnejše, da me moje početje osrečuje, pa čeprav nisem pretirano dober v njem.
Vseeno pa si občasno, ob posameznih primerih, želim, da bi bilo drugače. Želim si, da bi Jure pisal, ker bi sam rad bral, kar ima povedati. Četudi bi večina njegovih pisarij bila preosebnih in bi obležala v predalu ali na koncu diska, bi bilo to bolje, ker bi le tako občasno napisal kaj, kar bi bil pripravljen deliti z ostalimi. Mislim, da bi bilo vredno počakati na to.
Posted by markos at 16.06.04 20:45