Zadnji vikend sem, tokrat brez opaznega povoda, ponovno razmišljal o pogovorih, debatiranju in občutkih, ki jih ljudje imajo v izmenjavi mnenj z drugače mislečimi. Vsekakor tema, o kateri je bilo doslej že veliko povedanega.
Medčloveške pogovore bi sam razdelil v naslednje skupine:
- obveščanje sogovorca o izbrani temi
- medsebojno potrjevanje kvečjemu rahlo različnih stališč
- prepir
Obveščanja so pogovori, kjer govorec dejansko ne pričakuje povratne informacije, ki bi presegala potrditev sprejema. Trajanje obveščanja je neposredno povezano s količino podatkov, ki jih govorca želita posredovati drug drugemu in je neodvisno od njihovega (ne-)zanimanja za posredovano vsebino.
Medsebojno potrjevanje stališč je verbalno trepljanje po rami. Izmenjani podatki in stališča so vnaprej znani vsem udeležencem in presenečenja so redka kot sneg v maju. Pogovor se konča ob čustveni potešitvi vpletenih ali zaradi zunanjih vplivov.
Vse ostalo je prepir ali prepir v nastajanju, odvisno od dolžine pogovora.
Sam sem uporabljal, in verjetno občasno še vedno uporabljam, vse Schopenhaurjeve trike. Še zmeraj imam težave s tem, da se od mene pričakuje odgovor preden lahko premislim in izoblikujem svoje mnenje in tako serviram stališča, ki so od nastanka do uporabe pogosto že postala predsodek. In še zmeraj ne znam govoriti in zato raje pišem tale blog, ki je v veselje meni in v pokoro občasnim bralcem.
Kot vse posplošitve seveda tudi tale vnos občasno ne drži. Ampak le občasno.
Posted by markos at 21.06.04 13:48