Sanjači (The Dreamers) morda ni najslabši film, ki sem ga letos videl (Troje se žal še spomnim), je pa vsekakor najdolgočasnejši.
Igralci, ki ne prepričajo, igrajo like, ki jih ni vredno spoznati. Bertolucci je z leti očitno pozabil, kaj je dober film in kako ga posneti. Edina reč, vredna pohvale, je soundtrack, ki ga je bolje kupiti kot pa prenašati 115 minut tratenja filmskega traku. O filmu bi težko rekel kaj, kar ni bolje opisal Ted Goranson.
Kar me jezi, ni to, da je film slab. Ljudje, ki me poznajo, vsekakor vejo, da si brez težav in slabe vesti ogledam filmski zmazek. Celo več, občasno se znajdem z vstopnico v rokah, čakajoč na film, za katerega sem vnaprej trdno prepričan, da bo slab in mi ne bo všeč. Trik je v tem, da mora biti tovrsten film prave sorte sranje. McDonaldovski tip sranja. Se pravi, nekaj intelektualno in emocionalno dovolj brezbarvnega, da me ne žali in ne obremenjuje mojih možganov.
Takšen film je svojevrsten užitek, ker mi obenem omogoči kalibriranje lestvice, s katero ocenjujem videne filme in nemoten potop med svoje misli in sanjarije za čas trajanja filma, kar mi je presenetljivo težko doseči sicer in vsekakor vredno tistih 1000 tolarjev.
No, Sanjači so predvsem sanjali sami, meni pa tega nikakor niso pustili in to jim vsekakor zamerim. Vseeno pa je potrebno reči, da film ni svinjarija kot je bil D'Est, ki je za zmeraj pohabil duše, ki smo v dvorani, nič hudega sluteč, čakale naslednji film. Še danes lahko prepoznam reveže, ki so trpeli tam, ker nosimo znak zveri.
Film me je obenem spomnil na moja študentska leta, jogurtno borbo za bone in neslavno pisarijo za Ampak. Ampak to je spet nek drug, sladkokisel spomin, s katerim bi utrujal kdaj drugič. Bodi dovolj za danes.
Posted by markos at 28.06.04 16:34