Nothing new to say

Nov videz

Na sliki je obala Cerkniškega jezera, obliko pa je bolj ali manj prispeval softver.

Odpoved

Danes sem v službi dal odpoved.

Ker sem to storil prek elektronske pošte v drugi polovici delovnega dneva, sicer še nisem dobil reakcije na moje dejanje, vendar sem prepričan, da je zadovoljstvo obojestransko.

Razmerje je, če vključim še mesece, ki jih bom tam moral prebiti preden bom ponovno svoboden, trajalo dve leti in pol.

Voljatel je bil tretja postaja v moji takoimenovani karieri in v vseh treh primerih je bilo vsega konec v dveh do treh letih. Najprej sem bil dve leti neizkušen (in s sedanjega vidika precej slab) programer v podjetju Hermes Softlab, potem približno tri leta kot svobodnjak gradil spletišča in internetne naprave in nato pristal na Voljatelu. Naslednji korak je zaposlitev v Neko, podjetju, katerega lastnik sem skupaj z Juretom.

V preteklosti sem večkrat razmišljal o razlogih, zakaj moje zaposlitve (in zaposlitve mnogih prijateljev) trajajo ravno dve do tri leta in prišel do hipoteze, da gremo ponavadi skozi naslednje faze, ki imajo precej predvidljive časovne okvirje:
1. Snubitev
2. Medeni tedni
3. Zakon
4. Ločitev

Snubitev

Snubitev je obdobje pred samo zaposlitvijo. Čas intevjujev oziroma prepogosto enega samega intervjuja, v katerem naj bi se podjetje prepričalo, da je kandidat ravno prava oseba za dano mesto. Prav tako naj bi se kandidat spoznal s samim podjetjem in z delom, ki ga naj bi počel.

V praksi se izkaže, da so intervjuji zelo površni, sploh v Sloveniji, kjer je računalniškim podjetjem skoraj nerodno preverjati, da kandidat dejansko zna tisto, kar trdi sam ali trdijo njegova potrdila. Prav tako so premalo odkriti, še posebej, če je razpisano delovno mesto, ki ga je težko zapolniti in je želja, da bi prepričali perspektivnega kandidata, toliko izrazitejša. Skratka, vsi po malem lažejo(mo) in upajo(mo) na najboljše.

Medeni tedni

Štartna linija je prekoračena in ura teče. Pogodba o delovnem razmerju je podpisana, dobiš svojo mizo in začneš spoznavati novo okolje.

Ponavadi traja 3 do 6 mesecev preden se v celoti seznaniš z delovanjem podjetja. Ne samo s svojim delovnim mestom, temveč tudi z ostalimi zaposlenimi, s katerimi imaš stik in z notranjo politiko, ki VEDNO obstaja v vsakem podjetju z lastno tajnico, ki je merilo velikosti in ne nujno tudi aktivni udeleženec političnega udejstvovanja.

To je najsrečnejši del zaposlitve, ko je vse še dovolj novo, da se vsak dan nečesa naučiš in svojih sodelavcev še ne poznaš dovolj dobro, da bi si lahko predstavljal, kako zelo ti bodo nekateri čez čas šli na živce.

Zakon

Spoznavanja je konec in služba oziroma ljudje naokoli tebe niso tisto, kar si pričakoval. Sprva to ni problem, temveč le nov izziv, ki se ga lotiš z optimizmom, ki ga na tej točki še zmeraj premoreš.

Trajanje tega obdobja je odvisno od mnogih dejavnikov. Osebno zadovoljstvo je pač odraz poravnanosti pričakovanj z dejanskim delom, dovolj dobrim razmerjem med poklicnimi uspehi in neuspehi, ujemanja s sodelavci, zadovoljstva s plačilom itd.

Če imaš srečo ali pa si bil pri iskanju zaposlitve dovolj previden, morda nikoli ne boš rabil druge službe. Žal se bolj pogosto kot ne, tako kot v vseh drugih razmerjih, zmotiš in čez čas ugotoviš, da ta služba pravzaprav ni tisto, kar bi te osrečevalo. Spoznaš, da s podjetjem ne uspeš najti skupnega jezika in da je čas za spremembo.

Kakor koli, ponavadi rabiš približno dobro leto po koncu medenih tednov, da si prideš na jasno glede tega. Možnosti v primeru nezadovoljstva sta v bistvu samo dve in njuno premlevanje zna trajati nekaj mesecev. Bodisi ostaneš in se prilagodiš ali pa odideš.

Ločitev

Sam odidem. Preveč žalostno je namreč gledati ljudi, ki niso odšli.

Počutim se odlično in komaj čakam, da dopoldne odložim še pisno odpoved na mizo pristojnih oseb in s tem dokonočno zapečatim svoj korak.

Ampak najprej grem spat.

Akvareli

Kot večina Slovencev sem tudi sam lastnik mobilnega telefona, v mojem primeru je to Nokia 3650 in zaenkrat še nisem opazil potencialne zamenjave zanj, ki ne bi stala vsaj 200 tisočakov.

Med množico dodatkov je tudi fotoaparat, s katerim sem danes naredil naslednji posnetek:

Ko je bil telefon še nov, me je občasno nekoliko jezilo, da so slike tako razmazane. Sedaj pa mi je ta akvarelni učinek postal že kar nekoliko všeč, kakor tudi psihadelične barve, ki se občasno pojavijo na nekaterih posnetkih.

To, da s telefonom lahko krmilim svoj powerbook, berem pošto, brskam po spletu in klepetam prek Jabberja, mi je aparat prikupilo dovolj, da me niti ne moti, da občasno zazvoni.

Zvečer, ko je vročina že precej popustila in je zrak še dodatno hladil veter, sva s Tino odšla rolat (zaželjena mentalna slika so kotalke, ne, uhm, nekaj drugega). Zame tokrat prvič z novimi čevlji, ker se mi bo na starih vsak čas utrgal jezik in so zatorej dobri le še za občasno popoldnevno drajsanje v Mariboru.

Tina je odkrila novo parkirišče, ki se nahaja v neposredni bližini Viba studia (vendar čez železnico) in ima asfalt, ki je kot ustvarjen za urbano rekreacijo. Ambient ne bi bil popoln brez nadležnega varnostnika, ki se mu danes ni dalo ukvarjati z nami.

In tako smo se poganjali podolgem in počez. Na začetku sem imel nekaj težav z občutkom, saj se novi, bistveno mehkejši čevlji nekoliko drugače obnašajo, a se sem se sčasoma privadil in sedaj skoraj ne opazim več razlike.

Opazim pa, da moji domišljiji manjka idej, kaj početi. Tako se le poganjam gor in dol pa vmes malo vijugam in se zaman trudim naučiti vzvratnega poganjanja, ki ga bo Tina očitno osvojila v bližnji prihodnosti.

Vse skupaj preveč spominja na drsanje v Tivoliju, kjer se lahko vrtiš le v krogu, dokler iz zvočnikov ne zaslišiš ukaza, da se obrni v nasprotno smer in ponavljaj isto. Vmes pa sanjariš o tem, da bi se poganjal po Cerkniškem jezeru ali pa rečnem kanalu, ki vsako leto zamrzne v Ottawi in bi bil osvobojen sizifovskega ponavljanja iz kroga v krog. In da bi Ljubljana imela široke pločnike in kolesarske steze z asfaltom, ki ne bi izgledal kot da je bil z lopatami nametan in poravnan, ampak bi bil primeren še za kaj drugega kot previdno hojo.

Ko že omenjam vrtenje. V Ljubljani in baje še kakšnih šestnajstih slovenskih mestih so danes bodoči maturantje ponovno podirali rekord v številu sočasnih plesalcev četvorke. Zabava se očitno še ni končala, ker je občasno še zmeraj možno slišati hrup iz gospodarskega razstavišča, kjer mladež že praznuje maturo, ki je še niso uspešno zaključili.

Odkar sem sam končal srednjo šolo dobro dekado nazaj, nisem uspel najti odgovorov na nekaj vprašanj:
1. Zakaj je maturantski ples in praznovanje mature pred samo maturo?
2. Koga danes sploh še zanima knjiga rekordov?
3. Od kod fiksacija na piščalke?

Matura je po moje edini splošno razširjen dogodek, ko praznovanju šele sledi njegova osmislitev.

Slovenske izdaje Guinessove knjige rekordov se spomnim tam nekje iz sredine osemdesetih. Verjetno to ni bila edina izdaja, je pa bila vsekakor tista, ki je za krajši čas najbolj podžgala domišljijo Slovencev, ki so tako nekaj mesecev tekmovali med sabo v poskusih, da bi se uvrstili vanjo. In potem je evforija upravičeno zamrla.

Vrednost rekorda je namreč neposredno povezana s številom "tekmovalcev", ki ga poskuša osvojiti. Atletski rekordi so fascinantni zato, ker tekmovalci niso premagali le svoje neposredne konkurence, temveč tudi vse ostale, tiste, ki se ne nahajajo na stadionu, ki so tekmovali v desetletjih poprej, kakor tudi vse rekreativce, ki se z dotičnim športom ukvarjajo ljubiteljsko. Rekord, kjer tovrstne konkurence ni ali pa je zelo maloštevilna, je težko kaj več kot enodnevna zanimivost.

In kdo si, razen slovenskih maturantov, želi postaviti tovrstni rekord?

Upam da bomo sedaj, ko smo se znašli v Evropski uniji, naslednje leto presegli samega sebe in organizirali tovrstno norijo po celi Evropi. Morda nas bo potem še kdo opazil.

A mi lahko kdo pojasni v čem je štos piščalk?

fullstop

... .. .-.. . -. -.-. .   .. ...   --. --- .-.. -.. . -. .-.-.-

13th warrior

Na televiziji so ponovno predvajali film 13th warrior, ki sem ga sedaj videl že....Hmmm, kakšnih 30-krat.

Ja, ni napaka. Tridesetkrat.

Film, ki sicer ni požel dobre kritike, mi je očitno všeč. Ampak, kar se mi zdi zanimivo, je, da to ni moj najljubši film. Pravzaprav ne vem, kateri film bi izbral za najljubšega, vendar je to vseeno, ker se ob tovrstnih razmišljanjih na bojevnika nikoli ne spomnim.

Pa vendar razen originalne Matrice (podoben primer) nisem videl nobenega filma več kot desetkrat. Zdi se mi, da obstajajo filmi, ki nas lažje, če že ne zlahka, pritegnejo k ponovnemu gledanju kot filmi, ki se jih z veseljem sicer spominjamo.

Nimam pojma zakaj, bi bil pa vesel kakšne ponujene hipoteze.

Neil Gaiman, tako kot mnogi priljubljeni pisatelji, pogosto odgovarja ljudjem, ki ga pobarajo za nasvet, kako postati pisatelj. Neilovi običajni nasveti:

• Piši
• Končaj stvari
• Piši knjigo, zgodbo,pesem, karkoli, ki bi bila tebi všeč

Sam sem zmeraj imel največ težav z drugo točko. Zato vsa moja besedila nekoliko izvisijo. Vedno imam občutek, da moji konci pustijo na cedilu trud ostalih odstavkov in se počutim kot maratonec, ki omaga pred ciljem.

Šele danes, po slabih dveh tednih tegale bloga, pa sem ugotovil nekaj, kar je verjetno precej očitno vsem razen meni. Oseba, ki piše moje besede in oseba, ki piše zame, nista isti osebi.

Se pravi, nisem sposoben zadovoljiti samega sebe, ampak moram to namesto mene opraviti nek drug jaz, s katerim nisem tako intimno povezan. Kar je na svoj način rahlo perverzno.

Eddie Lizard

Pomanjkanje dežja zadnjih nekaj dni je prineslo zavest, da je treba populit plevel na najini terasi.

Do pred kakšnega leta sem živel po stanovanjih, ki so premogla le manjše balkone, na katere si lahko z nekaj kreativnosti spravil še kakšno mizo in par stolov. Tako smo doma imeli le nekaj posod z rožami, za katere je skrbela mama. Vsaj zdi se mi, ker nisem skbel jaz in ker tudi nisem zalezoval hišnih vrtnarjev.

No, sreča, ki se mi je nasmehnila pred letom, je s sabo kot rečeno prinesla tudi razkošje, imenovano terasa. Na njej sva s Tino pred sosedi zaščitena z nizkim zidom in igličastim grmičevjem, ki so ga temeljito razredčile pršice (kot sva bila poučena v drevesnici).

Odpadle iglice, prah in vlaga pa ustvarijo dovolj spodobno okolje, da se v koritih, kjer se nahajajo smrekce, IN na tleh razraste zelena nadloga, ki jo je potrebno populiti preden korenine pogledajo skozi strop v spodnjem nadstropju. Kar je bila naloga, ki sva si jo zadala včeraj.

Ime mi je Marko in rad pometam.

Ko sem bil več kot pol mlajši, so me občasno zvlekli k mamini mami, na posest, izrazito neprimerno za otroke oziroma vse normalno misleče in čuteče ljudi. Ni skrivnost, da so se mi obiski upirali in edini lepi spomini, ki sem jih odnesel od tam, so na ure, ki sem jih prebil v pometanju.

Ššššššššc. Šššššššššcc. Ššššššššc.

Enakomerni gibi in hipnotičen zvok imajo meditativen vpliv. Glava, ki je bila še prej kaotičen prostor misli, idej in prebliskov, ki so se borili za svoj prostor pod lasiščem, se zbistri in izprazni.

Ššššššššc. Šššššššššcc. Ššššššššc.

Doma imamo omelo, ki se sicer čudovito obnese na parketu ali kopalniških ploščicah, kjer je potrebno pomesti prah ali razsipan sladkor, ne pa toliko zunaj stanovanja. Tam najraje uporabljam metlo in sicer čisto običajno, z dolgim lesenim ročajem, ki jo kupiš pri prodajalcih suhe robe. Ne vem točno, zakaj se bolje obnese, ker kot rečeno pri pometanju ne mislim, ampak tako je.

Ššššššššc. Šššššššššcc. Ššššššššc.

Pometanje me je tudi naučilo ločiti opravljeno delo od popolnega. Vsak pometač namreč ve, da je s pometanjem nemogoče popolnoma počistiti še tako majhno površino, pa čeprav porabiš ure in ure za to. Podobno kot je nemogoče popolnoma izstepsti preprogo. Odločiti se moraš, kdaj je delo opravljeno in koliko nesnage boš pustil za sabo.

Saj res, Eddie!

Plevel se presenetljivo hitro razraste povsod, kjer dobi priložnost in strinjali se boste, da je redno zalivana, sveža zemlja v koritih idealni prostor za njegovo rast. Tako se je Tina lotila tudi čiščenja korit in v enem, pod uvenelo smrečico (saj veste, pršice) našla trupelce na hrbtu ležečega Eddieja.

Eddie je bil martinček, katerega življenjska pot se je iz neznanih razlogov končala na najini terasi. Njegovo truplo sem pobral z motiko in ga odložil v vrečo s plevelom, ki je ob koncu čistilne akcije končala v smetnjaku. Parkrat sem sicer še preveril, ali si ni premislil in bi morda vseeno rad splezal iz vreče, a se to žal ni zgodilo. Seveda je otrdel iztegnjen jezik očitno kazal na brezupnost situacije, ampak človek se pač oklepa svojih upov, dokler se lahko. Še posebej, če je med urami biologije raje počel kaj drugega.

Drugih večjih pretresov nisva doživela. Tina je sicer polomila motiko, ampak jaz sem navajen tega, da je njeno telo močnejše kot se zdi. Sam sem sanjaril o pomladanskih in jesenskih posedanjih na terasi, roštilju in ostalih stvareh, ki sodijo k tovrstnemu pomladanskemu čiščenju.

Sedaj potrebujem le še mizo in stole.

Moški ponos in kristjanke

Tako kot vsi uporabniki elektronske pošte, ki svojega naslova v preteklosti niso dovolj ljubosumno skrivali, sem tudi sam prejemnik znatne količine elektronskih smeti (po domače: spam).

Sam se štejem med srečneže, ker tedensko le redko dobim 100 ali več tovrstnih sporočil. Jure, na primer, jih dobi več kot 500. Aufbixovi uporabniki imamo tudi srečo, da je med nami borec proti elektronskim smetem, Borut, ki uspešno zreducira prihajajočo nesnago na par sporočil na teden. Ostala sporočila končajo v mapci, kjer jih zbiram z namenom, da se bom nekoč v prihodnosti zmigal in svoje filtre dodatno poučil z nabranimi primeri. To se zaradi moje lenobe sicer nikoli ne zgodi, ampak lep namen in zadovoljstvo, da sem za tisti dan vse bolje pripravljen, pa vseeno ostaja.

Občasno, ko imam par minut za ubit, pa ne vem kako bi jih smiselneje, ali pa ko Jure objavi nov zanimiv primerek nesnage, pogledam kaj se je nabralo v mojem smetnjaku. In sem vedno in redno razočaran.

Splošno mnenje oglaševalcev, ki oblegajo moj nabiralnik, je namreč da je moj moški ponos prekratek, da bi k moji sreči bistveno prispevale poceni tabletke, nova kreditna kartica in konsolidiran dolg, ter da je zadnji čas da naženem Tino in začnem hodit na zmenke z mladimi kristjankami.

A je to res tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo oziroma so vsaj pripravljeni plačat? Ali pa samo jaz ustrezam takšnemu profilu?

Popularnost

Zadnje dni me je kombinacija nepopolnih receptov in lastnih zvarkov (lekarniških, ne mojih) večkrat pripeljala v lekarno na Miklošičevi.

Nič hujšega, pač majhne tegobe muhastega telesa.

No, ob zadnjem obisku sem se med čakanjem na svojo stekleničko zazrl naravnost predse in na polici pred sabo zagledal škatlici z napisoma Prozac in Oronazol.

Pametno. Tudi sam bi najpopularnejše rešitve modernih težav dal čimbližje dosegu rok.

Saj res, kmalu bo potrebno kupit novo škatlico.

Kje so pisma?

Kdaj ste prejeli zadnje pismo?

Ne mislim na račune v nabiralniku ali reklamna sporočila. Prav tako me ne zanimajo razglednice, ki se občasno še zmeraj pojavijo, kljub temu, da jih sam pravzaprav ne pišem več. Zanimajo me čisto običajna osebna pisma daljnih prijateljev in znancev.

Za računalnike sem se navdušil pred dobrimi dvajsetimi leti, ko so bili v teh krajih popularni predvsem Commodore 64 in Sinclair Spectrum. Navdušeno sem kupoval vse računalniške revije in v eni izmed njih sem konec osemdesetih prebral, da je nek meni neznan gospod dejal, da so računalniki, ki niso priklopljeni na omrežje, neuporabni.

Ideja mi je bila, mulcu, ki so ga zanimale računalniške igre in programiranje, nadvse bizarna, dokler nisem v začetku devetdesetih kupil modem in se priklopil na krajevno oglasno desko (BBS) in navezal stik z ljudmi, ki jih nisem nikoli prej (in mnoge nikoli kasneje) videl in dostopal do informacij, ki mi prej sploh niso bila na voljo.

Nekoliko kasneje se je v teh krajih razmahnil Internet, ki je klepetanje v novičarskih skupinah BBS-ov nadomestil z elektronsko pošto, novimi skupinami (news) in IRC-em. Krog na pol anonimnih znancev se je razširil, Internet je uporabljalo vse več prijateljev in znancev in tako smo veselo komunicirali.

Nato so se pojavili "instant messengerji", forumi in Mobitel je prenosne telefone GSM (in sporočila SMS) naredil dostopne vsem. Pojavili so se blogi in tako imam danes na voljo kopico komunikacijskih pripomočkov, vsak s svojo skupino privržencev, ki mi omogoča, da lahko povem nič pametnega praktično komur koli hočem.

Ne spomnim se več, kdaj sem prejel zadnje pismo. Tudi elektronska sporočila so postala vse krajša, bolj neosebna. Izjema je prijatelj Martin, ki na srečo prejemnikov njegovih sporočil še kar vztraja pri pisanju, čeprav tudi on zadnje čase nekoliko peša.

Sam vse bolj opažam, da se je mojim starim težavam pridružila nova. Ubesedenje svojih misli je bila vedno ena tistih mojih potreb, ki me je med samim početjem navdajala s trpljenjem in kjer je užitek izviral iz konč(a)nega dejanja. Sedaj se je pa trpljenju pridružila dilema, kje in v kakšni obliki udejanjati svoje mučenje.

Sporočilo seveda ni neodvisno od oblike in upoštevaje moj motiv in ambicije lahko izbor primernih orodij in moje že tako majhno občinstvo omejim. Vendar, ali smo lahko pri svojem početju preveč svobodni?

Pogrešam pisma.

Gliha vkup štriha

Ko sem pred meseci začel spremljati dogajanje in razvoj v blog skupnostih po svetu, sem pogosto slišal argument proti tovrstnim dnevnikom, ki mi je bil blizu in ki se je glasil nekako takole: "Blogi so grozni, ker omogočajo vsaki najstnici, da nas dolgočasi s svojim življenjem." Pri čemer so bile zločinske najstnice pač naključna skupina ljudi, katere mnenje našega govorca pač ni zanimalo.

Sedaj, nekaj mesecev kasneje, pa ugotavljam, da pravzaprav še nisem videl tovrstnega dnevnika. Težko bi se celo spomnil dnevnika, ki mi je šel na živce in čeprav ne morem reči, da mi je bilo vse, kar sem prebral po godu, imam vseeno občutek, da moj čas ni bil zapravljen.

Kako to, če nas pa oblegajo vse te najstnice?

Razlog je seveda ta, da naša popotovanja po spletu nimajo naključnih začetkov, temveč so tesno povezana z našimi interesi, ambicijami in motivi. Ne znajdemo se na naključni strani v spletnem kozmosu, ampak nas Google ali katerokoli nam domače izhodišče pripelje na strani, ki vsebujejo nekaj, kar nas zanima. In dnevnike, na katere tako naletimo, bolj verjetno kot ne, pišejo ljudje, s katerimi si delimo vsaj nek interes ali pogled.

Naslednji skok seveda spet ni naključen. Verjetneje je, da bomo postali in prebrali zapis, ki nas zanima in zato predvidevamo, da nas bodo tudi povezave, ki se nahajajo v zapisu, zanimale. In dejansko nas ali pa nas vsaj redko popolnoma razočarajo. Nismo naključen bralec, ampak smo bili tja pripeljani zaradi neke skupne lastnosti. Četudi smo povezavo dobili od prijatelja ali sodelavca, je to zaradi tega, ker je mislil, da nas pozna dovolj, da nas bo povezava zanimala.

Tako smo pri prebiranju dnevnikov kar varni pred branjem nezaželenih sestavkov. So način za izmenjavo mnenj med sorodnimi dušami (vsaj dovolj sorodnimi glede vsebine sporočil), kar je po svoje tudi problem. Prehitro namreč vodi do medsebojnega trepljanja in občutka relevantnosti, ker mnenja in stališča niso na pravem prepihu. Ampak to je že tema za kak drug zapis.

Prva dva prispevka sta bila na temo dnevnikov samih. Grozno.

Začetek

Movable Type, trenutno verjetno najpopularnejši program za pisanje dnevnikov, je končno nameščen in po dobre pol ure potikanja po menijih in podmenijih sem prišel do sklepa, da je odličen program, ki so ga programerji naredili za sebi podobne tehnično usmerjene uporabnike.

Uporabniški vmesnik deluje prikupno in precej uporabno, vendar obenem marsikje preveč okorno. Kar je še huje, videti je, da program ne podpira zasebnih vnosov, ki bi bili z geslom ali kakšnim drugim mehanizmom zaščiteni pred nezaželenimi pogledi.

To seveda pomeni, da bodo teme in vsebina sporočil krepko omejene, kar verjetno ni pretirana škoda.