Nothing new to say

The Dreamers

Sanjači (The Dreamers) morda ni najslabši film, ki sem ga letos videl (Troje se žal še spomnim), je pa vsekakor najdolgočasnejši.

Igralci, ki ne prepričajo, igrajo like, ki jih ni vredno spoznati. Bertolucci je z leti očitno pozabil, kaj je dober film in kako ga posneti. Edina reč, vredna pohvale, je soundtrack, ki ga je bolje kupiti kot pa prenašati 115 minut tratenja filmskega traku. O filmu bi težko rekel kaj, kar ni bolje opisal Ted Goranson.

Kar me jezi, ni to, da je film slab. Ljudje, ki me poznajo, vsekakor vejo, da si brez težav in slabe vesti ogledam filmski zmazek. Celo več, občasno se znajdem z vstopnico v rokah, čakajoč na film, za katerega sem vnaprej trdno prepričan, da bo slab in mi ne bo všeč. Trik je v tem, da mora biti tovrsten film prave sorte sranje. McDonaldovski tip sranja. Se pravi, nekaj intelektualno in emocionalno dovolj brezbarvnega, da me ne žali in ne obremenjuje mojih možganov.

Takšen film je svojevrsten užitek, ker mi obenem omogoči kalibriranje lestvice, s katero ocenjujem videne filme in nemoten potop med svoje misli in sanjarije za čas trajanja filma, kar mi je presenetljivo težko doseči sicer in vsekakor vredno tistih 1000 tolarjev.

No, Sanjači so predvsem sanjali sami, meni pa tega nikakor niso pustili in to jim vsekakor zamerim. Vseeno pa je potrebno reči, da film ni svinjarija kot je bil D'Est, ki je za zmeraj pohabil duše, ki smo v dvorani, nič hudega sluteč, čakale naslednji film. Še danes lahko prepoznam reveže, ki so trpeli tam, ker nosimo znak zveri.

Film me je obenem spomnil na moja študentska leta, jogurtno borbo za bone in neslavno pisarijo za Ampak. Ampak to je spet nek drug, sladkokisel spomin, s katerim bi utrujal kdaj drugič. Bodi dovolj za danes.

Pravila dialoga

Zadnji vikend sem, tokrat brez opaznega povoda, ponovno razmišljal o pogovorih, debatiranju in občutkih, ki jih ljudje imajo v izmenjavi mnenj z drugače mislečimi. Vsekakor tema, o kateri je bilo doslej že veliko povedanega.

Medčloveške pogovore bi sam razdelil v naslednje skupine:
- obveščanje sogovorca o izbrani temi
- medsebojno potrjevanje kvečjemu rahlo različnih stališč
- prepir

Obveščanja so pogovori, kjer govorec dejansko ne pričakuje povratne informacije, ki bi presegala potrditev sprejema. Trajanje obveščanja je neposredno povezano s količino podatkov, ki jih govorca želita posredovati drug drugemu in je neodvisno od njihovega (ne-)zanimanja za posredovano vsebino.

Medsebojno potrjevanje stališč je verbalno trepljanje po rami. Izmenjani podatki in stališča so vnaprej znani vsem udeležencem in presenečenja so redka kot sneg v maju. Pogovor se konča ob čustveni potešitvi vpletenih ali zaradi zunanjih vplivov.

Vse ostalo je prepir ali prepir v nastajanju, odvisno od dolžine pogovora.

Sam sem uporabljal, in verjetno občasno še vedno uporabljam, vse Schopenhaurjeve trike. Še zmeraj imam težave s tem, da se od mene pričakuje odgovor preden lahko premislim in izoblikujem svoje mnenje in tako serviram stališča, ki so od nastanka do uporabe pogosto že postala predsodek. In še zmeraj ne znam govoriti in zato raje pišem tale blog, ki je v veselje meni in v pokoro občasnim bralcem.

Kot vse posplošitve seveda tudi tale vnos občasno ne drži. Ampak le občasno.

Izgubljeni talenti

Pisanje te reči me je naučilo marsikaj, predvsem pa se mi zdita pomembni naslednji spoznanji:
1. Pišem precej slabše kot sem nekoč. Verjetno zato, ker pišem premalo.
2. Mučim se z dejavnostjo, za katero pravzaprav nimam pravega talenta.

Imam prijatelja, Mateasa, ki je imel kot otrok zelo nabrit jezik. Z leti se je unesel, tako kot smo se vsi, ampak ko smo bili še mulci, je lahko vsakogar v par minutah sprovociral do čistega besa. In ker je ta svoj hobi rad pogosto prakticiral in pri tem ni premogel modrosti, da bi izbiral in izbral ustrezne nasprotnike, se je pogosto znašel na begu, kjer se je pokazal še en njegov talent.

Zelo hitre noge, ki so bile še hitrejše zaradi pogoste vadbe. Kolikor vem, ga nihče ni ujel in Mateas je vsekakor najhitrejši tekač, kar sem jih poznal.

Škoda, da je treniranje teka opustil nekje v osnovni šoli. Nikoli nisem dobro spoznal razlogov za njegovo odločitev in še tiste, ki sem jih, sem kasneje pozabil. Kakor koli, Mateas danes ne teče več.

Tako kot sam ne slikam, čeprav je moja okolica pričakovala, da se bom s tem ukvarjal, ko bom zrasel. Pred meseci sem sicer poskusil narisati reč ali dve, da bi s tem razveselil Tino, vendar je bil rezultat precej klavrn in sem takoj izgubil veselje do kracanja.

Že leta imam občutek, da je vsak izmed nas že zavrgel kakšen svoj talent, ki morda ni bil tako izrazit, da bi se z njim proslavil in zapisal v zgodovino, je pa bil dovolj opazen, da je obetal več kot smo (doslej) izživeli. Ni mi več pretirano žal za to, ker mi je sedaj pomembnejše, da me moje početje osrečuje, pa čeprav nisem pretirano dober v njem.

Vseeno pa si občasno, ob posameznih primerih, želim, da bi bilo drugače. Želim si, da bi Jure pisal, ker bi sam rad bral, kar ima povedati. Četudi bi večina njegovih pisarij bila preosebnih in bi obležala v predalu ali na koncu diska, bi bilo to bolje, ker bi le tako občasno napisal kaj, kar bi bil pripravljen deliti z ostalimi. Mislim, da bi bilo vredno počakati na to.

Navidezna resničnost

Nesprejemljivo bi bilo, če bi slovenski televizijski spored bil boljši od ameriškega. Da se to ne bo zgodilo, bo poskrbel POP TV s prvo "resnično" serijo, ki bo na spored prišla septembra.

Vsebina?

"Sanjski" moški bo izbral eno kandidatko med petindvajsetimi, s katero bi rad imel trajno, resno zvezo.

O možnih motivih in duševnem zdravju ljudi, ki nastopajo v tovrstnih oddajah in njihovih gledalcih, je bilo izrečeno že preveč besed in se bi sam temu raje izognil. Bolj zanimivi so mi pogoji, na katere morajo kandidatke pristati, če želijo sodelovati.

V prvih petih točkah kandidatke potrjujejo običajne reči, ki naj bi zagotavljale nepristanost oddaje in legalnost sodelovanja. V šesti točki potrjujejo pripravljenost sodelovati v lažjih fizičnih aktivnostih in seznanjenost z morebitnimi nevarnostmi.

Prav zanimiva je sedma točka pravil, kjer kandidatke potrjujejo, da so seznanjene in sprejemajo vse znane in neznane nevarnosti (kako so lahko seznanjene s slednjimi, je sicer skrivnost). Ampak pravi biser je, kar sledi:

Kandidatke so seznanjene s tem, da lahko producent kateri koli podatek iz prijav razkrije tretjim osebam, ki so povezane z oddajo, ter da lahko od tretjih oseb, ki so povezane s prijavo in postopkom prijave, pridobi informacije o kandidatovem zasebnem in javnem življenju, osebnih razmerjih s tretjimi osebami, zaupnostih in skrivnostih v družini, med prijatelji in druge pomembne podatke, ki brez omejitev zajemajo naslednje: zunanji izgled, osebne značilnosti/navade (tako fizične kot psihične); zdravstveno stanje/zdravljenje v preteklosti (tako fizično kot psihično); seksualno preteklost, šolanje in zaposlitve v preteklosti; služenje vojske; kriminalistične preiskave, ovadbe in kartoteke; osebne poglede na življenje, svet, politiko, vero in podobno (z eno besedo "osebni podatki"). Kandidatka se strinja s tem, da lahko producent razkrije takšne osebne podatke tretjim osebam tekom postopka prijave in/ali oddaje, ter da se bo kandidatka odrekla morebitnim tožbam proti družbam, povezanih z oddajo (po spodnjem seznamu) v zvezi z vsemi zahtevami oziroma odškodnino, ki bi lahko izhajala iz zbiranja ali razkritja osebnih podatkov. Kandidatka dovoljuje zbiranje, posredovanje in objavo zgoraj navedenih osebnih podatkov s prijavo/ podpisom izjave.

Skratka, producent si jemlje pravico, da lahko kateri koli podatek, podan v prijavi, razkrije tretjim osebam in kandidatka se obenem odreka pravici, da bi tožila producenta ali družbe, povezane z oddajo, zaradi morebitnega razkritja teh podatkov. Slednji lahko vsebujejo tudi podatke o kriminalnih preiskavah, spolni preteklosti in zdravstvenem stanju/zdravljenjih kandidatke.

Točka 8:
Kandidatke so seznanjene s tem, da jo, če bo izbrana za eno od sanjskih žensk, med njenim sodelovanjem v oddaji, lahko snemajo tako zvočno kot slikovno štiriindvajset (24) ur na dan, sedem (7) dni v tednu s pomočjo vidnih ali skritih kamer, ne glede na to, ali se zaveda, da jo snemajo, ter da se smejo takšni posnetki povsod po svetu, za vedno in na vse načine prikazovati na televiziji in/ali preko trenutno neznanega ali kasneje razvitega medija. Iz snemanja so izključena intimna opravila kandidatke.

Kandidatko lahko torej snemajo praktično kadar koli (izjema so intimna opravila, ki pa niso podrobneje definirana) in to objavijo kjer koli želijo, tudi v medijih, ki še ne obstajajo.

Z deveto točko ustvarjalci oddaj pričakujejo od kandidatke, da se odreče pravici do odškodninskih tožb v vseh primerih, tudi če so jo predstavili v napačni luči. Ponovno velja to za vse družbe, ki so kakorkoli povezane z nastajanjem, promoviranjem in oddajanjem oddaje.

Ostale zahteve so, še posebej v primerjavi z zgoraj navedenimi, benigne. Kandidatke morajo imeti zelo svoboden urnik, da se lahko prilagodijo časovnim zahtevam producenta med 20. avgustom in 20. oktobrom. Prav tako morajo z vsemi informacijami in materiali ravnati kot s strogo zaupnimi podatki (zanimivo nasprotje z dolžnostmi producenta) in biti pripravljene živeti in sodelovati z drugimi kandidatkami in producentom. Slednje je, upam, le nerodno zapisan stavek v točki 16 (vseh je 17).

Težko si je predstavljati, da bi zrela oseba pri polni zavesti lahko pristala na takšne pogoje in še težje si je predstavljati, da bi zaenkrat neznani moški želel izbirati med tovrstnimi kandidatkami. Zahteve so po moje vsaj etično hudo sporne, če že ne pravno.

Vsaka stvar ima svoje mesto

Včeraj sva s Tino gledala film Iris posnet po knjigi moža britanske pisateljice Iris Murdoch. Iz glave mi ne gre predvsem scena filma, v kateri se pisateljica, že močno prizadeta zaradi Alzheimerjeve bolezni, nahaja na obali in zbira kamne na liste, ki jih je iztrgala iz svojega zvezka. Verjetno ostanek spomina na mladost, ko je na isti obali pisala roman in so bili na polici pred njo v vrsto zloženi nabrani kamni.

Veselje z nabiranjem kamnov imata tudi moja sestra in mama. In ko sva s Tino lani jeseni tavala po danski obali, sem lahko videl, da ga imajo tudi ona in praktično vsa ženska populacija na obali. Zanimivo, da doslej še nisem opazil moških, ki bi to počeli, čeprav ne dvomim v njihov obstoj. Od kod izvira ta fascinacija s kamni?

Na srečo morje naplavi dovolj kamenja, da obale tega sveta niso pretirano ogrožene zaradi tovrstne erozije.

Asociacije so hecna reč in tako so me kamni spomnili na jutranja opažanja v Ottawi nekaj let nazaj. Vsako jutro sva s sestro lahko opazovala trumo ljudi, ki so v bližnjem lokalu, ponavadi Starbucks, kupili papirnati lonček z jutranjo kavo, ki pa očitno ni sodil tja, saj so ga urno pograbili in odnesli bogsivedi kam. Jutro za jutrom so mimo naju drveli ljudje s temi lončki, pogosto na kartonastih pladnjih, iščoč mistična mesta, kjer je dovoljeno popiti tovrstni napitek. Upam, da v miru, ker je nerodna reč, če se človek polije z vročo kavo, kar je pred leti že spoznala stranka McDonald's-a, nekoliko kasneje pa tudi multinacionalka sama. Morda je namen tega jutranjega obreda hlajenje tekočine na pitju primerno temperaturo. V pomanjkanju lastnih primerljivih jutranjih ritualov lahko, žal, le ugibam.

Asperger

Pripomba, da imam morda Aspergerjev sindrom, me je pripravila do tega, da sem opravil test.

36 točk, kar je 20 več od kontrolne skupine.

Vsekakor bi razložilo reč ali dve.

Overlord in čevapčiči

Danes mineva 60 let od napada na Normandijo, znanega tudi kot dan D in operacija Overlord. Danes je umrl Ronald Reagan, ki je natanko pred dvajsetimi leti imel dva slavna govora. In danes smo izvedeli, da se je Jennifer Lopez še tretjič poročila in je na dobri poti, da v nekaj letih preseže dosežek Elizabeth Taylor. Na srečo nobenih novih poročil o Severini.

Film Najdaljši dan sem videl ničkolikokrat, vsekakor prevečkrat, da bi preštel. Ogled Reševanja vojaka Ryana sem skorajda zapustil v prvi polovici ure, med verističnim prikazom napada na obalo Normandije (sam film bi sicer bil povprečni izdelek Hollywooda, če ga ne bi uničil sentimentalen Spielbergovski konec). Prebral in ogledal sem si vse, na kar sem lahko položil roke in je imelo kakršno koli zvezo s samo invazijo. Skratka, bil sem in sem še popolnoma zasvojen z dogodkom, ki je pomembno sooblikoval razvoj Evrope v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Še vedno ne razumem in najverjetneje nikoli ne bom, kako je bilo videti na tisoče ladij, ki so prečkale Rokavski preliv ali dobro zavarovano francosko obalo pred sabo. Kako so se počutili nemški vojaki, ko so na morju zagledali začetek invazije? Kje so vojaki našli moč, da so prodirali naprej vsej grozoti navkljub? Kaj so čutili takrat in kaj kasneje, ko je bila obala zavzeta in je prodor v notranjost bil še pred njimi? Od kod pride najboljše in najslabše v ljudeh?

S Tino sva danes dokončala torto, ki je bila darilo za rojstni dan in osrednji dogodek piknika, na katerem se zbere vse sorodstvo, med katerimi je tudi truma majhnih deklic. Kot vedno tudi danes nisem vedel, kaj naj počnem in rečem.

Otroci so me begali že, ko sem še sam bil nekoliko manj majhen otrok. Zadnji dve leti osnovne šole je naša družina šla na poletne počitnice v mestece Omišalj, kjer je bilo sindikalno letovišče Tama, kar se sliši slabše kot je dejansko bilo. S sestro in prijatelji, ki so bili otroci drugih "tamovskih" staršev, smo tam bolj ali manj ignorirali morje in čas prebijali predvsem z igranjem namiznega tenisa (čez dan) in ruskega bilijarda (ponoči). Dokler me na to ni opozoril oče, nisem opazil, da me povsod spremlja majhna četica otrok. Ker že takrat nisem vedel, kaj naj z njimi počnem oziroma, kako naj se obnašam, sem jih večino časa preprosto ignoriral, kar pa ni zadostovalo, da bi se jih otresel.

Od takrat se ni dosti spremenilo, razen tega da sem nekoliko starejši in otrokom manj zanimiv. Še vedno pa enako zbegan in neroden, kar jih začuda ne moti pretirano. In še vedno ne znam pravilno sklanjati besede otrok v vseh pojavnih oblikah.

Cerkniško jezero in okolica danes:

Odpuščanje odhajajočih/m

Včeraj sem prejel pisno navodilo, da mi podjetje iz ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških razlogov ukazuje, da odslej svoje delo do konca odpovednega roka opravljam v njihovih prostorih. V nasprotnem primeru bodo to razumeli kot hudo kršitev delovnega razmerja in utemeljen razlog, zaradi katerega me lahko odpustijo.

Brez komentarja.

Prvi mesec

Prvi mesec in 14 vnosov je za mano. Skupen vtis bi povzel z naslednjim stavkom:

Še zmeraj nimam nič za povedati in to pogosto pokažem.

Neavtobiografski dogodek iz neimenovanega slovenskega podjetja, ki ga dobro poznam. Podjetje se odloči, da bo nadgradilo srce svojega informacijskega sistema z novo verzijo programa, ki mu bo omogočil hitrejši razvoj novih storitev. Projekt je tehnično zahteven in zaradi pomanjkanja notranjega talenta in omejenih finančnih virov večina dela pade na enega samega razvijalca. Projekt se zavleče, podjetje je vse bolj nervozno, razvoj novih storitev je zaradi čakanja na nov sistem ustavljen, pritiski se stopnjujejo in nekega dne omenjeni razvijalec spozna, da tovrstnega življenja ne zmore več in da mu pravzaprav tega tudi ni treba. Da odpoved, ki je dokončna. Odpovedni rok hitro mineva in naš razvijalec ugotovi, da mu ne bo uspelo dokončati projekta, če bo izkoristil dopust, ki mu pripada. Ker v podjetju ni nikogar, ki bi imel ustrezno znanje za dokončanje projekta in bi tako s svojim odhodom njegovo zaključitev preložil za več mesecev, se odloči, da bo podjetju ponudil še drugo možnost. Delal bi do konca svojega odpovednega roka in dopust izkoristil potem (oziroma drugače rečeno, podaljšal zaposlitev za dolžino svojega dopusta). Mimogrede, zavedanje, kako pomemben je razvijalec za podjetje, je le to v preteklosti pokazalo tako, da mu je omogočilo delo od doma.

Reakcija šefa (se pravi podjetja) na ponujeni predlog? Zavrne obe možnosti in skrajša dopust za teden, ker naj bi bil razvijalec prejšnji teden na dopustu. Slednje naj bi sledilo iz tega, da je bil nedosegljiv po telefonu, ne pa tudi preko drugih komunikacijskih sredstev.

Kdo ima prav in kdo ne, me v bistvu tu ne zanima. Kar me zanima in česar ne morem doumeti, je smiselnost tovrstnega ukrepa.

Na eni strani je razvijalec, ki je zaenkrat edini s potrebnim znanjem za dokončanje projekta. To znanje se sicer da pridobiti, ampak vključno s spoznavanjem sistema je za to potrebno nekaj mesecev. Čas se da skrajšati le s pomočjo podjetja, ki je sistem razvilo, vendar bi predviden strošek znašal približno polletno plačo našega razvijalca. Skratka, podjetje ima zelo dobre razloge, da bi si želelo sodelovanja s programerjem.

Na drugi strani je podjetje, kjer si naš programer ne želi več delati. To mu tudi ni potrebno, ker mu dela ne primanjkuje in ne rabi službe v tem podjetju. Odpovedni rok je skoraj pri koncu. Skratka, programer nima potrebe, da bi sodeloval s podjetjem.

Ali ni pri takšni razdelitvi kart zgoraj opisana reakcija naravnost obscena?

Podjetje sicer lahko odpusti zaposlenega, ki se v službi ne pojavi 5 dni, kar je v tovrstnem primeru dejanje z vprašljivim učinkom. Prav tako lahko toži zaposlenega, če le ta noče opravljati svojega dela do konca odpovednega roka, kar je zamudno in praktično izvedljivo le v dejavnostih, kjer je učinek dela enostavno merljiv. Vendar, četudi lahko prisili odhajajočega delavca, da opravlja svoje naloge, je kakovost tovrstnega prisilnega dela silno vprašljiva.

Zdi se mi, da je edina razumna poteza, ko podjetje zapušča delavec, katerega sodelovanje je še zmeraj nujno potrebno, vzpostaviti okolje in razmere, ki bodo čim bolj stimulirali njegovo sodelovanje do odhoda.

Sam zgoraj opisanega dejanja vsekakor ne vidim v tovrstni luči in po dveh dneh tuhtanja nisem nič bližje smislu zgornje reakcije, ki se mi zdi kot malenkostno maščevanje na škodo podjetja.