Igralci, ki ne prepričajo, igrajo like, ki jih ni vredno spoznati. Bertolucci je z leti očitno pozabil, kaj je dober film in kako ga posneti. Edina reč, vredna pohvale, je soundtrack, ki ga je bolje kupiti kot pa prenašati 115 minut tratenja filmskega traku. O filmu bi težko rekel kaj, kar ni bolje opisal Ted Goranson.

Kar me jezi, ni to, da je film slab. Ljudje, ki me poznajo, vsekakor vejo, da si brez težav in slabe vesti ogledam filmski zmazek. Celo več, občasno se znajdem z vstopnico v rokah, čakajoč na film, za katerega sem vnaprej trdno prepričan, da bo slab in mi ne bo všeč. Trik je v tem, da mora biti tovrsten film prave sorte sranje. McDonaldovski tip sranja. Se pravi, nekaj intelektualno in emocionalno dovolj brezbarvnega, da me ne žali in ne obremenjuje mojih možganov.

Takšen film je svojevrsten užitek, ker mi obenem omogoči kalibriranje lestvice, s katero ocenjujem videne filme in nemoten potop med svoje misli in sanjarije za čas trajanja filma, kar mi je presenetljivo težko doseči sicer in vsekakor vredno tistih 1000 tolarjev.

No, Sanjači so predvsem sanjali sami, meni pa tega nikakor niso pustili in to jim vsekakor zamerim. Vseeno pa je potrebno reči, da film ni svinjarija kot je bil D'Est, ki je za zmeraj pohabil duše, ki smo v dvorani, nič hudega sluteč, čakale naslednji film. Še danes lahko prepoznam reveže, ki so trpeli tam, ker nosimo znak zveri.

Film me je obenem spomnil na moja študentska leta, jogurtno borbo za bone in neslavno pisarijo za Ampak. Ampak to je spet nek drug, sladkokisel spomin, s katerim bi utrujal kdaj drugič. Bodi dovolj za danes.

Medčloveške pogovore bi sam razdelil v naslednje skupine:
- obveščanje sogovorca o izbrani temi
- medsebojno potrjevanje kvečjemu rahlo različnih stališč
- prepir

Obveščanja so pogovori, kjer govorec dejansko ne pričakuje povratne informacije, ki bi presegala potrditev sprejema. Trajanje obveščanja je neposredno povezano s količino podatkov, ki jih govorca želita posredovati drug drugemu in je neodvisno od njihovega (ne-)zanimanja za posredovano vsebino.

Medsebojno potrjevanje stališč je verbalno trepljanje po rami. Izmenjani podatki in stališča so vnaprej znani vsem udeležencem in presenečenja so redka kot sneg v maju. Pogovor se konča ob čustveni potešitvi vpletenih ali zaradi zunanjih vplivov.

Vse ostalo je prepir ali prepir v nastajanju, odvisno od dolžine pogovora.

Sam sem uporabljal, in verjetno občasno še vedno uporabljam, vse Schopenhaurjeve trike. Še zmeraj imam težave s tem, da se od mene pričakuje odgovor preden lahko premislim in izoblikujem svoje mnenje in tako serviram stališča, ki so od nastanka do uporabe pogosto že postala predsodek. In še zmeraj ne znam govoriti in zato raje pišem tale blog, ki je v veselje meni in v pokoro občasnim bralcem.

Kot vse posplošitve seveda tudi tale vnos občasno ne drži. Ampak le občasno.

Imam prijatelja, Mateasa, ki je imel kot otrok zelo nabrit jezik. Z leti se je unesel, tako kot smo se vsi, ampak ko smo bili še mulci, je lahko vsakogar v par minutah sprovociral do čistega besa. In ker je ta svoj hobi rad pogosto prakticiral in pri tem ni premogel modrosti, da bi izbiral in izbral ustrezne nasprotnike, se je pogosto znašel na begu, kjer se je pokazal še en njegov talent.

Zelo hitre noge, ki so bile še hitrejše zaradi pogoste vadbe. Kolikor vem, ga nihče ni ujel in Mateas je vsekakor najhitrejši tekač, kar sem jih poznal.

Škoda, da je treniranje teka opustil nekje v osnovni šoli. Nikoli nisem dobro spoznal razlogov za njegovo odločitev in še tiste, ki sem jih, sem kasneje pozabil. Kakor koli, Mateas danes ne teče več.

Tako kot sam ne slikam, čeprav je moja okolica pričakovala, da se bom s tem ukvarjal, ko bom zrasel. Pred meseci sem sicer poskusil narisati reč ali dve, da bi s tem razveselil Tino, vendar je bil rezultat precej klavrn in sem takoj izgubil veselje do kracanja.

Že leta imam občutek, da je vsak izmed nas že zavrgel kakšen svoj talent, ki morda ni bil tako izrazit, da bi se z njim proslavil in zapisal v zgodovino, je pa bil dovolj opazen, da je obetal več kot smo (doslej) izživeli. Ni mi več pretirano žal za to, ker mi je sedaj pomembnejše, da me moje početje osrečuje, pa čeprav nisem pretirano dober v njem.

Vseeno pa si občasno, ob posameznih primerih, želim, da bi bilo drugače. Želim si, da bi Jure pisal, ker bi sam rad bral, kar ima povedati. Četudi bi večina njegovih pisarij bila preosebnih in bi obležala v predalu ali na koncu diska, bi bilo to bolje, ker bi le tako občasno napisal kaj, kar bi bil pripravljen deliti z ostalimi. Mislim, da bi bilo vredno počakati na to.

Vsebina?

"Sanjski" moški bo izbral eno kandidatko med petindvajsetimi, s katero bi rad imel trajno, resno zvezo.

O možnih motivih in duševnem zdravju ljudi, ki nastopajo v tovrstnih oddajah in njihovih gledalcih, je bilo izrečeno že preveč besed in se bi sam temu raje izognil. Bolj zanimivi so mi pogoji, na katere morajo kandidatke pristati, če želijo sodelovati.

V prvih petih točkah kandidatke potrjujejo običajne reči, ki naj bi zagotavljale nepristanost oddaje in legalnost sodelovanja. V šesti točki potrjujejo pripravljenost sodelovati v lažjih fizičnih aktivnostih in seznanjenost z morebitnimi nevarnostmi.

Prav zanimiva je sedma točka pravil, kjer kandidatke potrjujejo, da so seznanjene in sprejemajo vse znane in neznane nevarnosti (kako so lahko seznanjene s slednjimi, je sicer skrivnost). Ampak pravi biser je, kar sledi:

Kandidatke so seznanjene s tem, da lahko producent kateri koli podatek iz prijav razkrije tretjim osebam, ki so povezane z oddajo, ter da lahko od tretjih oseb, ki so povezane s prijavo in postopkom prijave, pridobi informacije o kandidatovem zasebnem in javnem življenju, osebnih razmerjih s tretjimi osebami, zaupnostih in skrivnostih v družini, med prijatelji in druge pomembne podatke, ki brez omejitev zajemajo naslednje: zunanji izgled, osebne značilnosti/navade (tako fizične kot psihične); zdravstveno stanje/zdravljenje v preteklosti (tako fizično kot psihično); seksualno preteklost, šolanje in zaposlitve v preteklosti; služenje vojske; kriminalistične preiskave, ovadbe in kartoteke; osebne poglede na življenje, svet, politiko, vero in podobno (z eno besedo "osebni podatki"). Kandidatka se strinja s tem, da lahko producent razkrije takšne osebne podatke tretjim osebam tekom postopka prijave in/ali oddaje, ter da se bo kandidatka odrekla morebitnim tožbam proti družbam, povezanih z oddajo (po spodnjem seznamu) v zvezi z vsemi zahtevami oziroma odškodnino, ki bi lahko izhajala iz zbiranja ali razkritja osebnih podatkov. Kandidatka dovoljuje zbiranje, posredovanje in objavo zgoraj navedenih osebnih podatkov s prijavo/ podpisom izjave.

Skratka, producent si jemlje pravico, da lahko kateri koli podatek, podan v prijavi, razkrije tretjim osebam in kandidatka se obenem odreka pravici, da bi tožila producenta ali družbe, povezane z oddajo, zaradi morebitnega razkritja teh podatkov. Slednji lahko vsebujejo tudi podatke o kriminalnih preiskavah, spolni preteklosti in zdravstvenem stanju/zdravljenjih kandidatke.

Točka 8:
Kandidatke so seznanjene s tem, da jo, če bo izbrana za eno od sanjskih žensk, med njenim sodelovanjem v oddaji, lahko snemajo tako zvočno kot slikovno štiriindvajset (24) ur na dan, sedem (7) dni v tednu s pomočjo vidnih ali skritih kamer, ne glede na to, ali se zaveda, da jo snemajo, ter da se smejo takšni posnetki povsod po svetu, za vedno in na vse načine prikazovati na televiziji in/ali preko trenutno neznanega ali kasneje razvitega medija. Iz snemanja so izključena intimna opravila kandidatke.

Kandidatko lahko torej snemajo praktično kadar koli (izjema so intimna opravila, ki pa niso podrobneje definirana) in to objavijo kjer koli želijo, tudi v medijih, ki še ne obstajajo.

Z deveto točko ustvarjalci oddaj pričakujejo od kandidatke, da se odreče pravici do odškodninskih tožb v vseh primerih, tudi če so jo predstavili v napačni luči. Ponovno velja to za vse družbe, ki so kakorkoli povezane z nastajanjem, promoviranjem in oddajanjem oddaje.

Ostale zahteve so, še posebej v primerjavi z zgoraj navedenimi, benigne. Kandidatke morajo imeti zelo svoboden urnik, da se lahko prilagodijo časovnim zahtevam producenta med 20. avgustom in 20. oktobrom. Prav tako morajo z vsemi informacijami in materiali ravnati kot s strogo zaupnimi podatki (zanimivo nasprotje z dolžnostmi producenta) in biti pripravljene živeti in sodelovati z drugimi kandidatkami in producentom. Slednje je, upam, le nerodno zapisan stavek v točki 16 (vseh je 17).

Težko si je predstavljati, da bi zrela oseba pri polni zavesti lahko pristala na takšne pogoje in še težje si je predstavljati, da bi zaenkrat neznani moški želel izbirati med tovrstnimi kandidatkami. Zahteve so po moje vsaj etično hudo sporne, če že ne pravno.

Veselje z nabiranjem kamnov imata tudi moja sestra in mama. In ko sva s Tino lani jeseni tavala po danski obali, sem lahko videl, da ga imajo tudi ona in praktično vsa ženska populacija na obali. Zanimivo, da doslej še nisem opazil moških, ki bi to počeli, čeprav ne dvomim v njihov obstoj. Od kod izvira ta fascinacija s kamni?

Na srečo morje naplavi dovolj kamenja, da obale tega sveta niso pretirano ogrožene zaradi tovrstne erozije.

Asociacije so hecna reč in tako so me kamni spomnili na jutranja opažanja v Ottawi nekaj let nazaj. Vsako jutro sva s sestro lahko opazovala trumo ljudi, ki so v bližnjem lokalu, ponavadi Starbucks, kupili papirnati lonček z jutranjo kavo, ki pa očitno ni sodil tja, saj so ga urno pograbili in odnesli bogsivedi kam. Jutro za jutrom so mimo naju drveli ljudje s temi lončki, pogosto na kartonastih pladnjih, iščoč mistična mesta, kjer je dovoljeno popiti tovrstni napitek. Upam, da v miru, ker je nerodna reč, če se človek polije z vročo kavo, kar je pred leti že spoznala stranka McDonald's-a, nekoliko kasneje pa tudi multinacionalka sama. Morda je namen tega jutranjega obreda hlajenje tekočine na pitju primerno temperaturo. V pomanjkanju lastnih primerljivih jutranjih ritualov lahko, žal, le ugibam.

36 točk, kar je 20 več od kontrolne skupine.

Vsekakor bi razložilo reč ali dve.

Film Najdaljši dan sem videl ničkolikokrat, vsekakor prevečkrat, da bi preštel. Ogled Reševanja vojaka Ryana sem skorajda zapustil v prvi polovici ure, med verističnim prikazom napada na obalo Normandije (sam film bi sicer bil povprečni izdelek Hollywooda, če ga ne bi uničil sentimentalen Spielbergovski konec). Prebral in ogledal sem si vse, na kar sem lahko položil roke in je imelo kakršno koli zvezo s samo invazijo. Skratka, bil sem in sem še popolnoma zasvojen z dogodkom, ki je pomembno sooblikoval razvoj Evrope v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Še vedno ne razumem in najverjetneje nikoli ne bom, kako je bilo videti na tisoče ladij, ki so prečkale Rokavski preliv ali dobro zavarovano francosko obalo pred sabo. Kako so se počutili nemški vojaki, ko so na morju zagledali začetek invazije? Kje so vojaki našli moč, da so prodirali naprej vsej grozoti navkljub? Kaj so čutili takrat in kaj kasneje, ko je bila obala zavzeta in je prodor v notranjost bil še pred njimi? Od kod pride najboljše in najslabše v ljudeh?

S Tino sva danes dokončala torto, ki je bila darilo za rojstni dan in osrednji dogodek piknika, na katerem se zbere vse sorodstvo, med katerimi je tudi truma majhnih deklic. Kot vedno tudi danes nisem vedel, kaj naj počnem in rečem.

Otroci so me begali že, ko sem še sam bil nekoliko manj majhen otrok. Zadnji dve leti osnovne šole je naša družina šla na poletne počitnice v mestece Omišalj, kjer je bilo sindikalno letovišče Tama, kar se sliši slabše kot je dejansko bilo. S sestro in prijatelji, ki so bili otroci drugih "tamovskih" staršev, smo tam bolj ali manj ignorirali morje in čas prebijali predvsem z igranjem namiznega tenisa (čez dan) in ruskega bilijarda (ponoči). Dokler me na to ni opozoril oče, nisem opazil, da me povsod spremlja majhna četica otrok. Ker že takrat nisem vedel, kaj naj z njimi počnem oziroma, kako naj se obnašam, sem jih večino časa preprosto ignoriral, kar pa ni zadostovalo, da bi se jih otresel.

Od takrat se ni dosti spremenilo, razen tega da sem nekoliko starejši in otrokom manj zanimiv. Še vedno pa enako zbegan in neroden, kar jih začuda ne moti pretirano. In še vedno ne znam pravilno sklanjati besede otrok v vseh pojavnih oblikah.

Cerkniško jezero in okolica danes:

Brez komentarja.

Še zmeraj nimam nič za povedati in to pogosto pokažem.

Reakcija šefa (se pravi podjetja) na ponujeni predlog? Zavrne obe možnosti in skrajša dopust za teden, ker naj bi bil razvijalec prejšnji teden na dopustu. Slednje naj bi sledilo iz tega, da je bil nedosegljiv po telefonu, ne pa tudi preko drugih komunikacijskih sredstev.

Kdo ima prav in kdo ne, me v bistvu tu ne zanima. Kar me zanima in česar ne morem doumeti, je smiselnost tovrstnega ukrepa.

Na eni strani je razvijalec, ki je zaenkrat edini s potrebnim znanjem za dokončanje projekta. To znanje se sicer da pridobiti, ampak vključno s spoznavanjem sistema je za to potrebno nekaj mesecev. Čas se da skrajšati le s pomočjo podjetja, ki je sistem razvilo, vendar bi predviden strošek znašal približno polletno plačo našega razvijalca. Skratka, podjetje ima zelo dobre razloge, da bi si želelo sodelovanja s programerjem.

Na drugi strani je podjetje, kjer si naš programer ne želi več delati. To mu tudi ni potrebno, ker mu dela ne primanjkuje in ne rabi službe v tem podjetju. Odpovedni rok je skoraj pri koncu. Skratka, programer nima potrebe, da bi sodeloval s podjetjem.

Ali ni pri takšni razdelitvi kart zgoraj opisana reakcija naravnost obscena?

Podjetje sicer lahko odpusti zaposlenega, ki se v službi ne pojavi 5 dni, kar je v tovrstnem primeru dejanje z vprašljivim učinkom. Prav tako lahko toži zaposlenega, če le ta noče opravljati svojega dela do konca odpovednega roka, kar je zamudno in praktično izvedljivo le v dejavnostih, kjer je učinek dela enostavno merljiv. Vendar, četudi lahko prisili odhajajočega delavca, da opravlja svoje naloge, je kakovost tovrstnega prisilnega dela silno vprašljiva.

Zdi se mi, da je edina razumna poteza, ko podjetje zapušča delavec, katerega sodelovanje je še zmeraj nujno potrebno, vzpostaviti okolje in razmere, ki bodo čim bolj stimulirali njegovo sodelovanje do odhoda.

Sam zgoraj opisanega dejanja vsekakor ne vidim v tovrstni luči in po dveh dneh tuhtanja nisem nič bližje smislu zgornje reakcije, ki se mi zdi kot malenkostno maščevanje na škodo podjetja.

Ker sem to storil prek elektronske pošte v drugi polovici delovnega dneva, sicer še nisem dobil reakcije na moje dejanje, vendar sem prepričan, da je zadovoljstvo obojestransko.

Razmerje je, če vključim še mesece, ki jih bom tam moral prebiti preden bom ponovno svoboden, trajalo dve leti in pol.

Voljatel je bil tretja postaja v moji takoimenovani karieri in v vseh treh primerih je bilo vsega konec v dveh do treh letih. Najprej sem bil dve leti neizkušen (in s sedanjega vidika precej slab) programer v podjetju Hermes Softlab, potem približno tri leta kot svobodnjak gradil spletišča in internetne naprave in nato pristal na Voljatelu. Naslednji korak je zaposlitev v Neko, podjetju, katerega lastnik sem skupaj z Juretom.

V preteklosti sem večkrat razmišljal o razlogih, zakaj moje zaposlitve (in zaposlitve mnogih prijateljev) trajajo ravno dve do tri leta in prišel do hipoteze, da gremo ponavadi skozi naslednje faze, ki imajo precej predvidljive časovne okvirje:
1. Snubitev
2. Medeni tedni
3. Zakon
4. Ločitev

Snubitev

Snubitev je obdobje pred samo zaposlitvijo. Čas intevjujev oziroma prepogosto enega samega intervjuja, v katerem naj bi se podjetje prepričalo, da je kandidat ravno prava oseba za dano mesto. Prav tako naj bi se kandidat spoznal s samim podjetjem in z delom, ki ga naj bi počel.

V praksi se izkaže, da so intervjuji zelo površni, sploh v Sloveniji, kjer je računalniškim podjetjem skoraj nerodno preverjati, da kandidat dejansko zna tisto, kar trdi sam ali trdijo njegova potrdila. Prav tako so premalo odkriti, še posebej, če je razpisano delovno mesto, ki ga je težko zapolniti in je želja, da bi prepričali perspektivnega kandidata, toliko izrazitejša. Skratka, vsi po malem lažejo(mo) in upajo(mo) na najboljše.

Medeni tedni

Štartna linija je prekoračena in ura teče. Pogodba o delovnem razmerju je podpisana, dobiš svojo mizo in začneš spoznavati novo okolje.

Ponavadi traja 3 do 6 mesecev preden se v celoti seznaniš z delovanjem podjetja. Ne samo s svojim delovnim mestom, temveč tudi z ostalimi zaposlenimi, s katerimi imaš stik in z notranjo politiko, ki VEDNO obstaja v vsakem podjetju z lastno tajnico, ki je merilo velikosti in ne nujno tudi aktivni udeleženec političnega udejstvovanja.

To je najsrečnejši del zaposlitve, ko je vse še dovolj novo, da se vsak dan nečesa naučiš in svojih sodelavcev še ne poznaš dovolj dobro, da bi si lahko predstavljal, kako zelo ti bodo nekateri čez čas šli na živce.

Zakon

Spoznavanja je konec in služba oziroma ljudje naokoli tebe niso tisto, kar si pričakoval. Sprva to ni problem, temveč le nov izziv, ki se ga lotiš z optimizmom, ki ga na tej točki še zmeraj premoreš.

Trajanje tega obdobja je odvisno od mnogih dejavnikov. Osebno zadovoljstvo je pač odraz poravnanosti pričakovanj z dejanskim delom, dovolj dobrim razmerjem med poklicnimi uspehi in neuspehi, ujemanja s sodelavci, zadovoljstva s plačilom itd.

Če imaš srečo ali pa si bil pri iskanju zaposlitve dovolj previden, morda nikoli ne boš rabil druge službe. Žal se bolj pogosto kot ne, tako kot v vseh drugih razmerjih, zmotiš in čez čas ugotoviš, da ta služba pravzaprav ni tisto, kar bi te osrečevalo. Spoznaš, da s podjetjem ne uspeš najti skupnega jezika in da je čas za spremembo.

Kakor koli, ponavadi rabiš približno dobro leto po koncu medenih tednov, da si prideš na jasno glede tega. Možnosti v primeru nezadovoljstva sta v bistvu samo dve in njuno premlevanje zna trajati nekaj mesecev. Bodisi ostaneš in se prilagodiš ali pa odideš.

Ločitev

Sam odidem. Preveč žalostno je namreč gledati ljudi, ki niso odšli.

Počutim se odlično in komaj čakam, da dopoldne odložim še pisno odpoved na mizo pristojnih oseb in s tem dokonočno zapečatim svoj korak.

Ampak najprej grem spat.

Med množico dodatkov je tudi fotoaparat, s katerim sem danes naredil naslednji posnetek:

Ko je bil telefon še nov, me je občasno nekoliko jezilo, da so slike tako razmazane. Sedaj pa mi je ta akvarelni učinek postal že kar nekoliko všeč, kakor tudi psihadelične barve, ki se občasno pojavijo na nekaterih posnetkih.

To, da s telefonom lahko krmilim svoj powerbook, berem pošto, brskam po spletu in klepetam prek Jabberja, mi je aparat prikupilo dovolj, da me niti ne moti, da občasno zazvoni.

Tina je odkrila novo parkirišče, ki se nahaja v neposredni bližini Viba studia (vendar čez železnico) in ima asfalt, ki je kot ustvarjen za urbano rekreacijo. Ambient ne bi bil popoln brez nadležnega varnostnika, ki se mu danes ni dalo ukvarjati z nami.

In tako smo se poganjali podolgem in počez. Na začetku sem imel nekaj težav z občutkom, saj se novi, bistveno mehkejši čevlji nekoliko drugače obnašajo, a se sem se sčasoma privadil in sedaj skoraj ne opazim več razlike.

Opazim pa, da moji domišljiji manjka idej, kaj početi. Tako se le poganjam gor in dol pa vmes malo vijugam in se zaman trudim naučiti vzvratnega poganjanja, ki ga bo Tina očitno osvojila v bližnji prihodnosti.

Vse skupaj preveč spominja na drsanje v Tivoliju, kjer se lahko vrtiš le v krogu, dokler iz zvočnikov ne zaslišiš ukaza, da se obrni v nasprotno smer in ponavljaj isto. Vmes pa sanjariš o tem, da bi se poganjal po Cerkniškem jezeru ali pa rečnem kanalu, ki vsako leto zamrzne v Ottawi in bi bil osvobojen sizifovskega ponavljanja iz kroga v krog. In da bi Ljubljana imela široke pločnike in kolesarske steze z asfaltom, ki ne bi izgledal kot da je bil z lopatami nametan in poravnan, ampak bi bil primeren še za kaj drugega kot previdno hojo.

Ko že omenjam vrtenje. V Ljubljani in baje še kakšnih šestnajstih slovenskih mestih so danes bodoči maturantje ponovno podirali rekord v številu sočasnih plesalcev četvorke. Zabava se očitno še ni končala, ker je občasno še zmeraj možno slišati hrup iz gospodarskega razstavišča, kjer mladež že praznuje maturo, ki je še niso uspešno zaključili.

Odkar sem sam končal srednjo šolo dobro dekado nazaj, nisem uspel najti odgovorov na nekaj vprašanj:
1. Zakaj je maturantski ples in praznovanje mature pred samo maturo?
2. Koga danes sploh še zanima knjiga rekordov?
3. Od kod fiksacija na piščalke?

Matura je po moje edini splošno razširjen dogodek, ko praznovanju šele sledi njegova osmislitev.

Slovenske izdaje Guinessove knjige rekordov se spomnim tam nekje iz sredine osemdesetih. Verjetno to ni bila edina izdaja, je pa bila vsekakor tista, ki je za krajši čas najbolj podžgala domišljijo Slovencev, ki so tako nekaj mesecev tekmovali med sabo v poskusih, da bi se uvrstili vanjo. In potem je evforija upravičeno zamrla.

Vrednost rekorda je namreč neposredno povezana s številom "tekmovalcev", ki ga poskuša osvojiti. Atletski rekordi so fascinantni zato, ker tekmovalci niso premagali le svoje neposredne konkurence, temveč tudi vse ostale, tiste, ki se ne nahajajo na stadionu, ki so tekmovali v desetletjih poprej, kakor tudi vse rekreativce, ki se z dotičnim športom ukvarjajo ljubiteljsko. Rekord, kjer tovrstne konkurence ni ali pa je zelo maloštevilna, je težko kaj več kot enodnevna zanimivost.

In kdo si, razen slovenskih maturantov, želi postaviti tovrstni rekord?

Upam da bomo sedaj, ko smo se znašli v Evropski uniji, naslednje leto presegli samega sebe in organizirali tovrstno norijo po celi Evropi. Morda nas bo potem še kdo opazil.

A mi lahko kdo pojasni v čem je štos piščalk?